Smisel življenja

Najdite sami sebe in bodite, kar ste:
življenje je prekratko za kaj drugega

(Vir: The Stanford (University) Report, 14 junij 2005)


Bodite zvesti sami sebi

Steve Jobs, CEO podjetij Apple Computer in Pixar Animation Studios, je v svojem navdahnjenem govoru približno 5,000 novim diplomantom univerze Stanford podal naslednje sporočilo:


Počaščen sem, da sem lahko danes z vami ob vašem odhodu v svet po diplomi z ene najboljših univerz na svetu. Sam nisem nikoli diplomiral na univerzi. Po pravici povedano je prav ta trenutek najbližje, kar sem kdaj bil univerzitetni diplomi. Danes bi vam rad povedal tri zgodbe iz mojega življenja. To je vse. Nič posebnega. Samo tri zgodbe.


Prva zgodba govori o povezavah

Študij na Reed College sem opustil po šestih mesecih, vendar sem potem visel tam še približno leto in pol, preden sem zares odšel. Zakaj sem pustil študij?

Začelo se je, še preden sem se rodil. Moja biološka mati je bila mlada, neporočena študentka na univerzi; odločila se je, da me odda v posvojitev. Vztrajala je, da me posvojijo ljudje z univerzitetno izobrazbo, in tako je bilo vse pripravljeno za to, da me ob rojstvu posvojita nek odvetnik in njegova žena.

Ko pa sem se rodil, sta se v zadnjem trenutku premislila, češ da v resnici hočeta deklico. Tako so moji starši, ki so bili na čakalni listi, sredi noči prejeli klic: »Imamo nepričakovanega novorojenega fantka; ali ga vzamete?« Rekla sta: »Seveda.« Moja biološka mati je kasneje izvedela, da moja mati ni nikoli diplomirala na univerzi in da moj oče ni nikoli opravil mature. Zato ni hotela podpisati posvojitvenih dokumentov. Popustila je šele nekaj mesecev kasneje, ko so ji moji starši obljubili, da bom nekega dne šel na univerzo.

In 17 let kasneje sem šel res na univerzo. Pri tem sem naivno izbral ustanovo, ki je bila skoraj tako draga kot Stanford, in vsi prihranki mojih staršev, ki izhajata iz delavskega razreda, so šli za moje izobraževanje.

Po šestih mesecih študija v tem nisem videl nobenega smisla več. Niti sanjalo se mi ni, kaj hočem početi v življenju, in niti najmanjšega pojma nisem imel, kako naj bi mi univerza pomagala, da to ugotovim. In ob tem je kopnel ves denar, za katerega sta moja starša varčevala celo življenje. Tako sem se odločil, da pustim študij in verjamem, da se bo vse dobro izteklo. Bilo je precej strašljivo, ampak ko se ozrem nazaj, je bila to ena najboljših odločitev, kar sem jih kdaj sprejel. Tisti trenutek, ko sem pustil študij, sem lahko nehal hoditi na predpisana predavanja, ki me niso zanimala, in začel obiskovati tista, ki so se mi zdela zanimiva.

Ni bilo ravno romantično. Ker nisem imel svoje sobe, sem spal na tleh v sobah mojih prijateljev. Zbiral sem prazne steklenice za vračilo 5 centov kavcije, in s tem denarjem kupoval hrano. Vsako nedeljo zvečer sem prehodil 10 km do templja Hare Krishna, da sem se vsaj enkrat na teden pošteno najedel.

V vsem tem sem neizmerno užival. In veliko od tistega, na kar sem naletel, ko sem sledil svoji radovednosti in intuiciji, se je kasneje izkazalo za neizmerno dragoceno.

Na primer: V tistem času je Reed College ponujal morda najboljšo izobrazbo na področju lepopisja oz. kaligrafije v državi. Vsak plakat v celem univerzitetnem kompleksu, vsaka etiketa na vsakem predalu, vse je bilo napisano ročno v prekrasnem lepopisju.

Ker mi ni bilo več treba obiskovati rednih predavanj, sem začel obiskovati predavanja iz kaligrafije, ki sem se je hotel naučiti. Tako sem se seznanil z raznimi tipi pisav, z variiranjem praznega prostora pri kombinacijah različnih črk, in spoznal, kaj naredi vrhunsko tipografijo vrhunsko. Bilo je prelepo, zgodovinsko, umetniško pretanjeno na način, ki ga znanost nikoli ne more osvojiti, in mene je povsem prevzelo.

Nič od tega v tistem trenutku ni imelo niti najmanjše uporabne vrednosti v mojem življenju. Toda deset let kasneje, ko smo razvijali prvi računalnik Macintosh, se je vse to znanje v meni ponovno obudilo. In vse smo vgradili v Mac. Bil je prvi računalnik s prelepo tipografijo. Če ne bi začel obiskovati tistih predavanj, Mac nikoli ne bi imel niti več tipov pisave niti proporcionalne pisave. In ker je Windows zgolj kopija Mac-a, je precej verjetno, da tega ne bi imel noben PC.

Če ne bi pustil študija, ne bi nikoli zašel na predavanje iz lepopisja, in osebni računalniki morda ne bi imeli fantastične tipografije, ki jo imajo. Seveda je bilo nemogoče videti te povezave takrat, ko sem bil še na univerzi. Toda deset let kasneje, ko sem se ozrl nazaj, je bila slika še kako jasna.

Ponavljam, stvari ne morete povezati med sabo vnaprej; to lahko naredite samo ob pogledu nazaj. Preprosto verjeti morate, da se bodo zadeve med sabo povezale v vaši prihodnosti. Prepustiti se morate – vašemu občutku, usodi, življenju, karmi, pač nečemu. Ta pristop me ni nikoli pustil na cedilu in je zaznamoval vse moje življenje.


Moja druga zgodba govori o ljubezni in izgubi

Sam sem imel srečo, da sem že zgodaj svojem življenju odkril, kaj rad počnem. Woz in jaz sva ustanovila Apple v garaži mojih staršev, ko sem bil star 20 let. Trdo sva delala in 10 let kasneje je Apple iz najinih skromnih začetkov v garaži zrasel v podjetje, ki je bilo vredno 2 milijardi dolarjev zaposlovalo 4000 ljudi. Pravkar smo lansirali našo najboljšo stvaritev dotlej – računalnik Macintosh, sam pa sem pravkar dopolnil 30 let.

In nato so me odpustili.

Kako je lahko odpuščen človek, ki je podjetje ustanovil? No, ko se je Apple razvijal, smo najeli nekoga, za kogar sem menil, da bi lahko zelo dobro vodil podjetje skupaj z mano, in kakšno leto je šlo res vse gladko. Kasneje pa sta se najini viziji o prihodnosti začeli razhajati in nekega dne je prišlo do razkola. Ko se je to zgodilo, se je uprava postavila na njegovo stran. Imel sem 30 let in bil sem na cesti. In to zelo javno na cesti. Tisto, čemur sem posvetil celotno moje odraslo življenje je izginilo, in to je bilo naravnost uničujoče.

Nekaj mesecev nisem vedel, kaj naj. Imel sem občutek, da sem razočaral predhodno generacijo podjetnikov – da sem ob predaji izgubil štafetno palico.

Sestal sem se z Davidom Packardom in Bobom Noycem in se skušal opravičiti, da sem tako zavozil. Moj poraz je bil zelo javen in razmišljal sem celo o tem, da bi sploh pobegnil iz Silikonske doline. Potem pa sem spoznal naslednje: to delo sem imel še vedno rad. Kar se je zgodilo pri Applu, tega ni niti najmanj spremenilo. Sicer je res, da so me zavrnili, toda jaz sem bil še vedno zaljubljen. In tako sem se odločil začeti znova.


Odpuščen iz Appla

Čeprav tega takrat nisem videl, se je kasneje izkazalo, da je bilo to, da so me pri Applu odpustili, najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo. Težo uspeha je nadomestila lahkotnost zavesti, da sem ponovno začetnik, ki se zaveda, da ne ve vsega. To me je osvobodilo, da sem lahko vstopil v eno najbolj ustvarjalnih obdobij mojega življenja.

V naslednjih petih letih sem ustanovil podjetje NeXT, še eno podjetje z imenom Pixar, in se zaljubil v neverjetno žensko, ki je kasneje postala moja žena. Pixar je ustvaril prvi računalniško animiran film sploh, Toy Story [Svet igrač], in je danes najbolj uspešen animacijski studio na svetu. V nepričakovanem preobratu je Apple kupil NeXT, jaz sem se vrnil k Applu, in tehnologija, ki smo jo razvili pri NeXT-u, je postala jedro Applovega preporoda. In z Laurene sva ustvarila čudovito družino.

Verjamem, da se nič od tega ne bi zgodilo, če me pri Applu ne bi odpustili. Zdravilo je imelo resda odvraten okus, toda zdi se, da ga je pacient potreboval.

Včasih vas življenje udari po glavi. Ne izgubite vere. Prepričan sem, da je bila edina stvar, ki me je obdržala pokonci, dejstvo, da sem imel rad svoje delo. Morate ugotoviti, kaj je tisto, kar imate radi. In to velja tako za delo kot za vaše ljubimce.

Vaše delo bo napolnjevalo velik del vašega življenja in resnično zadovoljni ste lahko samo, če počenete nekaj, za kar verjamete, da je veličastno. Vaše delo pa je lahko veličastno samo, če imate radi to, kar delate. Če še ne veste, kaj to je, iščite naprej. Ne zadovoljite se z nečim, kar to ni. Kot pri vseh srčnih zadevah boste stvar prepoznali, ko jo najdete. In kot pri vseh res dobrih medsebojnih odnosih postaja zadeva iz leta v leto boljša. Torej iščite, dokler tega ne najdete. Ne zadovoljite se z nečim, kar to ni.


Moja tretja zgodba govori o smrti

Ko sem bil star 17 let, sem nekje prebral citat, ki se je glasil približno takole: »Če boste vsak dan živeli tako, kot da je vaš zadnji, bo nekega dne temu res tako.«

To je name naredilo velik vtis in od takrat naprej, torej zadnjih 33 let, se vsak dan pogledam v ogledalo in se vprašam: »Če bi bil danes zadnji dan v mojem življenju, ali bi ga resnično hotel preživeti tako, kot imam v načrtu?« In kadar je odgovor »Ne« preveč dni zapored, vem, da moram nekaj spremeniti.

Zavest, da bom kmalu mrtev, je najpomembnejše orodje, kar jih poznam za sprejemanje pomembnih življenjskih odločitev. Kajti skoraj vse – vsa zunanja pričakovanja, ves ponos, vsa skrb o tem, da bi se osmešil ali strah pred neuspehom – vse te reči izpuhtijo, ko se človek znajde iz oči v oči s smrtjo. Takrat ostane samo tisto, kar je resnično pomembno. Zavedati se, da boste umrli, je najboljši meni znan način, da se izognete prepričanju, da imate kaj izgubiti. Tako ali tako ste goli. Nobenega razloga ni, da ne bi sledili svojemu srcu.


Diagnoza rak

Pred približno letom dni sem izvedel, da imam raka.

Preiskave so opravili ob 7:30 zjutraj in na slikah se je povsem jasno videl tumor na trebušni slinavki. Jaz pa niti tega nisem vedel, kaj trebušna slinavka sploh je. Zdravniki so mi rekli, da gre skoraj zagotovo za neozdravljivo vrsto raka, in da bom najverjetneje živel samo še tri do šest mesecev.

Moj osebni zdravnik mi je svetoval, naj grem domov in uredim svoje zadeve, kar v zdravniškem žargonu pomeni, da se je treba pripraviti na smrt. Pomeni, da je treba najti način, da svojim otrokom v nekaj mesecih razložiš vse, za kar si mislil, da boš imel na voljo naslednjih 10 let časa. Pomeni, da je treba vse urediti tako, da bo družina čim manj trpela. Pomeni, da se je treba posloviti.

S to diagnozo sem živel ves dan. Kasneje tisti večer sem imel biopsijo, pri kateri so mi v grlo potisnili endoskop skozi želodec v prebavila, zapičili iglo v mojo trebušno slinavko in vzeli vzorec tkiva s tumorja. Sam sem bil pod narkozo, toda moja žena, ki je bila poleg, mi je kasneje povedala, da zdravniki, ko so si ogledali vzorec pod mikroskopom, niso mogli zadržati solz, ko se je izkazalo, da gre za zelo redko obliko raka na trebušni slinavki, ki ga je mogoče ozdraviti z operacijo.

Operirali so me in danes sem zdrav.

To je bilo najbližje, kar sem doslej prišel smrti, in upam, da tudi najbližje v naslednjih nekaj desetletjih. Zdaj, ko sem to preživel, vam lahko zagotovim naslednje z nekoliko več zanesljivosti kot takrat, ko je bila smrt sicer zame sicer uporaben, a zgolj intelektualni koncept: Nihče si ne želi smrti. Tudi ljudje, ki hočejo v nebesa, nočejo umreti, da bi prišli tja. In vendar je smrt usoda, ki nam je vsem skupna. Nihče se ji še ni izognil.

It tako tudi mora biti, saj je najverjetneje prav Smrt največji in najboljši izum Življenja. Smrt je način, na katerega Življenje uvaja spremembe. Počisti s starim in naredi prostor za novo. V tem trenutku je za vas to nekaj novega, toda nekoč, čez ne tako dolgo časa, se boste počasi postarali in narava vas bo odstranila. Sliši se melodramatično, a tako pač je.

Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravljajte s tem, da živite življenje nekoga drugega. Ne pustite se ujeti v past dogmi – kar pomeni, živeti z rezultati razmišljanja drugih. Naj mnenja drugih ne preglasijo vašega notranjega glasu. In, kar je najpomembnejše, upajte si slediti svojemu srcu in intuiciji. Vaše srce in intuicija že vesta, kaj v resnici hočete postati. Vse ostalo je drugotnega pomena.

Ko sem bil še mlad, je izhajala fantastična publikacija, ki se je imenovala The Whole Earth Catalog, katalog celotne Zemlje. Ta katalog je bil prava pravcata biblija moje generacije. Njegov avtor je bil mož po imenu Stewart Brand, čisto blizu tukaj v Menlo Parku, ki je katalog priklical v življenje s svojim poetičnim navdihom.

To je bilo v poznih šestdesetih letih, pred dobo osebnih računalnikov in namiznega tiskanja, zato je bil katalog izdelan s pomočjo pisalnih strojev, škarij in polaroidnih kamer. Predstavljajte si Google v žepni izdaji, 35 let pred Googlom: idealizem, fantastična orodja in velike ideje.

Stewart in njegova ekipa so izdali več številk kataloga, ko pa je prišel čas, so izdali zadnjo številko.

To je bilo sredi sedemdesetih in jaz sem bil takrat vaših let. Na zadnji platnici njihove zadnje številke je bila fotografija podeželske ceste zgodaj zjutraj, tiste sorte ceste, za katero si zlahka predstavljate, kako tam štopate – če ste dovolj pustolovskega duha, seveda. Spodaj je pisalo:

»Ostanite lačni življenja. Ostanite neumni.«

To je bilo njihovo poslovilno sporočilo. Ostanite lačni življenja. Ostanite neumni. Prav to sem si vedno želel zase. In zdaj, ob vaši diplomi in novem začetku, želim tudi vam:

Ostanite lačni življenja. Ostanite neumni.



Datum zadnje spremembe: 5-10-2010