27-08-2013

DOMAČA LEKARNA

UPORABNI NAPOTKI V KUHINJI IN GOSPODINJSTVU

SIMBIOTIČNI MIKROORGANIZMI IN IMUNSKI SISTEM: Pojejte svoj smrkelj – koristilo vam bo!

Kot otrok sem kar naprej jedla posušene smrklje, ki sem jih izvrtala iz nosu. In ker sem bila izredno dovzetna za okužbe grla in angine, mi priložnosti za to nikoli ni zmanjkalo.

Vsega dva tedna po mojem rojstvu je moji mami zmanjkalo mleka in tako sem bila praktično že od vsega začetka obsojena na razne kravje in druge nadomestke. To je imelo za posledico že v osnovi neustrezno črevesno floro in s tem oslabljen imunski sistem, da šibkih prebavil in scefranih živcev niti ne omenjam. V prvih nekaj letih mojega življenja zlasti pozimi praktično ni minil mesec, ko nisem jemala antibiotikov, kar je vse skupaj samo še poslabšalo.

Z odraščanjem sem seveda podlegla pranju možganov glede tega, kaj je higiensko in kaj ne oziroma kaj se spodobi ali ne spodobi. Desetletja so minila, preden sem ponovno začela upoštevati svoje instinkte, vključno z uživanjem smrkljev, ki jih izvrtam iz nosu – kar pa za razliko od prej počnem samo, kadar me nihče ne gleda.

V veliko zadoščenje mi je, da najnovejše znanstvene ugotovitve potrjujejo tisto, kar sem globoko v sebi vedno vedela: uživanje posušenih smrkljev je ena najboljših strategij za krepitev imunskega sistema.

Sodobna zahodna družba je obsedena s čistočo, zlasti kar zadeva otroke. Nobeno presenečenje ni, da so postali žrtve te obsedenosti tudi smrklji. Otroci obožujejo smrklje in znanosti je končno uspelo pokazati ne samo, zakaj, ampak tudi to, da bi jih pri tem morali posnemati tudi odrasli.

Otrok, ki odrašča v sterilnem ("higienskem") okolju brez prisotnosti umazanije in mikrobov, in ki dobiva antibiotike, ki pobijejo bakterije v črevesju, ne more razviti naravne odpornosti. Nič čudnega, da so se pri otrocih motnje v delovanju imunskega sistema v smislu kroničnih vnetij, bolezni in raznih avtoimunskih stanj, kot so alergije, v zadnjih desetletjih kar početverile.

Kot vedno znanost tudi v tem primeru daleč zaostaja za instinktivnim obnašanjem in zdravo pametjo: šele nedavno so znanstveniki ugotovili, da obstaja simbiotična povezava med telesom in mikroorganizmi v sluzi, ki jo izločajo telesne sluznice. Sluz, ki prekriva notranjost ustne votline, nosu, vek, prebavil, pljuč in drugih organov igra zelo pomembno vlogo pri delovanju imunskega sistema. Telo vsak dan proizvede približno liter sluzi v nosu, grlu in sinusih; večino tega pogoltnemo. Ta sluz služi kot lubrikant in kot fizična pregrada, ki preprečuje sovražnim mikroorganizmom vstop v telo; toda njena najpomembnejša vloga je, da nudi bivalno okolje različnim simbiotičnim virusom-bakterifagom, ki se hranijo s telesu sovražnimi bakterijami. Simbiotični virusi v sluzi so torej ključni zavezniki imunskega sistema, saj ščitijo pred vdorom nesimbiotičnih bakterij.

Več na to fascinantno temo si lahko preberete tukaj.

Kakorkoli že, ko si bo vaš otrok naslednjič vrtal po nosu in nato z užitkom pojedel svojo najdbo, s čimer bo naselil zaveznike imunskega sistema v prebavni trakt in s tem povečal obrambne sposobnosti svojega organizma, ga opozorite, da gre za početje, ki je primerljivo z izločanjem urina in blata: nujno potrebno za zdravje, a vseeno nekaj, kar se praviloma opravi na stranišču oziroma v popolni zasebnosti. In čisto nič vam ne bo škodilo, če ga boste pri tem posnemali tudi sami.

OPEKLINE: Solna raztopina je zakon

Vsakdanja skrb za gospodinjstvo ponuja obilico priložnosti za najrazličnejše poškodbe, med katerimi so najbolj pogoste opekline. Pri tem imam v mislih predvsem opekline prve in druge stopnje, do katerih lahko pride že ob najmanjši neprisebnosti, na primer med kuhanjem ali likanjem. V ta namen imam vedno na dosegu zaprt steklen kozarec z nasičeno raztopino himalajske soli, ko jo nemudoma nanesem na prizadeto mesto; če si na primer opečem prste, jih preprosto potopim v kozarec s solno raztopino ali v posodo z mleto soljo (vztrajajte toliko časa, da bolečina v celoti izgine).

V velikanski večini primerov je ta ukrep tako učinkovit, da o poškodbi kože, ki bi sicer nastala, ni ne duha ne sluha. Hlajenje ni potrebno. Če se koža vseeno odlušči, prizadeto mesto večkrat na dan namažite s surovim beljakom.

Pri tem je ključno, da solno raztopino nanesete takoj, ne da bi pred tem hladili opeklino (pod tekočo vodo, z ledom) ali kaj podobnega.

Najbolje je uporabiti himalajsko sol, saj vsebuje vse elektrolite, potrebne za celjenje.

Ta pristop pomaga tudi pri opečenem jeziku (od prevroče hrane ali pijače) in opeklinah od sonca (kjer je učinkovito tudi mazanje z limoninim sokom ali kisom in pa ASEA; preventivno je uporabno ozemljevanje, kot n.pr. bosonoga hoja po travi, in pa uživanje antioksidantov).

RANICE, PRASKE, ODRGNINE, ŽULJI: Beljak za pospešeno celjenje tkiv

Surov beljak vsebuje praktično celotno paleto esencialnih aminokislin, ki so potrebne za obnovo in celjenje tkiv. To je izredno uporabno v primeru raznih prask, odrgnin, manjših ran in ranic (na primer okoli nohtov), pa tudi žuljev in opeklin, kjer pride do odstopanja ali posnete kože.

Prizadeto mesto očistite in razkužite (na primer s 3% vodikovim peroksidom za prehrambne in medicinske namene) ter nato nanj večkrat dnevno nanesite surov beljak; zlasti v primeru posnete kože lahko uporabite tudi ovojnico od beljaka, ki jo odluščite od jajčne lupine.

Presenečeni boste nad tem, kako hitro in kako zelo lepo se bo vse skupaj zacelilo.

UPORABNI NAPOTKI V KUHINJI IN GOSPODINJSTVU

Recepti: Beljakovi vlivanci, Omlete

Za tiste, ki zdaj že obvladate pripravo mehko kuhanih jajc, kuhanega beljaka in izcejanje rumenjaka, sem tokrat pripravila dva nova izziva: beljakove vlivance in osnovni recept za omleto.

Beljakovi vlivanci

Zaradi svoje lahke prebavljvosti in visoke vsebnosti aminokislin je vkuhan beljak idealen za obogatitev zelenjavnih jedi – od čebulne do zelenjavne juhe in tudi dušene neškrobne zelenjave (v solati ali kar tako). Kot tak je neprimerno koristnejši od raznih žitnih zakuh, kot so na primer tradicionalni vlivanci iz moke in jajc, rezanci, kaša, zdrob, njoki, žličniki, žlikrofi, cmoki in tako naprej. Priprava je izredno enostavna in ne bi smela povzročati nobenih težav tudi popolnim začetnikom.

Omlete

Pravilno pripravljena omleta je lahko prebavljiva in izredno hranilna jed, ki je primerna kot katerikoli obrok tako za zdrave kot bolne.

Ob dnevih, ko imamo za zajtrk nekoliko več časa, predstavlja omleta dobrodošlo spremembo od kuhanega beljaka in surovega rumenjaka; občasno si lahko z njo popestrimo kosilo ali večerjo, ali jo pripravimo za malico, zlasti po telesni vadbi. V sladkih različicah pa pride omleta v poštev tudi kot sladica.

Omleto lahko zaužijemo samostojno ali v kombinaciji z najrazličnejšimi suhimi ali svežimi zelišči, začimbami, gobami, zelenjavo; sladke omlete lahko kombiniramo s sadjem, predvsem z gozdnimi sadeži. Na ta način ustvarimo celo paleto barv in okusov, ki poskrbijo za to, da se človek omlete nikoli ne naveliča.

Čeprav lahko za peko uporabimo praktično katerokoli nasičeno maščobo (skladno s posameznikovim nutrigenomičnim profilom® in trenutnim stanjem organizma, seveda), se v praksi daleč najbolje obnese kuhano maslo (ali maslo, glede na nutrigenomični profil® in trenutno stanje organizma).

Namesto mleka, ki je predvideno v klasičnem receptu za omleto, uporabimo doma pripravljeno žolco ali mleko/smetano iz olupljenih mandljev (ali drugih, nutrigenomičnemu profilu® in trenutnemu stanju organizma ustreznih olupljenih in/ali fermentiranih oreškov oz. semen); slednje seveda uporabimo vedno, kadar gre za sladko omleto.

Po klasičnem receptu se masa pripravi iz celega jajca; med peko rumenjak zakrkne in tako postane zaradi oksidiranega holesterola ne samo težko prebavljiv, ampak ima tudi manjšo biorazpoložljivost hranil. Temu se izognemo tako, da omleto spečemo samo iz beljaka in ovojnice rumenjaka, izcejeni tekoči rumenjak pa dodamo šele, ko je omleta praktično že na krožniku.

Ustrezna navodila za pripravo beljakovih vlivancev in osnovni recept za omleto najdete v objavi Jajca – najpopolnejša hrana: Beljakovi vlivanci in Omleta – osnovni recept. Dober tek!

Več informacij, zamisli in recepte najdete med Podatki o živilih in recepti. Katera jajca, zelenjava, zelišča in druga živila za pripravo omlet so za vas načelno ustrezna in katera ne, je razvidno iz seznama hrane, ki je priloga in sestavni del vašega nutrigenomičnega profila®.

Za izdelavo vašega nutrigenomičnega profila®, dodatno svetovanje in več informacij pokličite GSM 041 803 075 ali pišite na info@nutrigenomika.info


19-08-2013

UPORABNI NAPOTKI V KUHINJI IN GOSPODINJSTVU

Jajca: nekaj praktičnih napotkov za uporabo, pripravo in kuhanje jajc

Morda niste vedeli:

  • Kako sveža so jajca? Kadar ste v dvomih, ali e jajce sveže, dajte v kozarec vode 2 žlički soli, in vanjo nežno položite jajce. Sveže jajce se bo potopilo, staro pa plavalo.
  • Lupljenje kuhanih jajc: hladni vodi za kuhanje jajc dodajte žličko soli. Tako boste lažje odstranili lupino in zmanjšali možnost pokanja lupine.
  • Stepeni beljak, stepena jajca (v omleti, narastkih, pecivu...): pred stepanjem beljakom oz. jajcem dodajte nekaj kapljic solne raztopine himalajske soli. To bo pospešilo stepanje, hkrati pa se bo masa med peko bolj utrdila in zgostila.
  • Omilitev okusov in arome, odstranjevanje grenkobe, preslanosti, prezačinjenosti: beljak, ki ga zakuhate v presoljeno, grenko ali preveč začinjeno hrano (juho, enolončnico, kuhano zelenjavo itd.), bistveno popravi njen okus.
  • Kadar v (zelenjavno, čebulno) juho oz. drugo tekočino zakuhate beljak, jo vedno solite šele potem, ko je beljak že kuhan. V nasprotnem primeru namreč beljak zmanjša okus slanosti; zaradi tega je treba hrano soliti dvakrat, kar je lahko za telo (zelo) problematično.
  • Bistvene informacije, ki jih morate vedeti o jajcih, z nekaj osnovnimi recepti za njihovo pripravo vred, so vam na voljo v posodobljeni objavi Jajca: najbolj koncentriran vir življenjsko pomembnih maščob, beljakovin, vitaminov, mineralov, antioksidantov in drugih hranil.

    Sol zmore še vse kaj drugega kot zgolj obogatiti okus vsem jedem

    Kot si lahko preberete v dopolnjeni objavi Zelišča in začimbe, že Sveto pismo (Luka 14,34) uči: "Sol je dobra." Telo potrebuje sol – a le v organizmu prijazni obliki in količini. Rafinirana in/ali jodirana sol ni primerna za uživanje in naredi več škode kot koristi; marsikatera morska sol vsebuje težke kovine in industrijske toksine, ki zastrupljajo organizem. Najboljša je visokokakovostna himalajska sol, ki vsebuje kar 84 biorazpoložljivih mineralov v sledeh, in sicer v enaki obliki in sorazmerju, kot jih najdemo v človeški krvi.

    "Na ognju posušena sol je bolj zdrava kot surova [kamena sol]."

    Zakaj?

    Kamena sol (tudi himalajska) v trdni obliki je pogosto kontaminirana z anorganskimi minerali, ki po nepotrebnem obremenjujejo organizem (npr. povzročajo ledvične kamne). Za uživanje je bolje uporabljati nasičeno raztopino soli (v prečiščeni in po možnosti revitalizirani vodi), saj ti minerali sedejo na dno, s čimer se jim zlahka izognemo.

    Tudi Hildegard von Bingen je svarila tako pred prekomernim kakor tudi pred nezadostnim uživanjem soli:

    "Vsaka jed bi morala biti soljena ravno toliko, da bolj okusimo jed kot sol v njej."

    "Kdor uživa preveč soli v hrani, mu to izsuši notranjost, in sol se kot pesek zarije v njegova pljuča in iz njih posrka vlago, po kateri hrepenijo. Nato napade še jetra in jih poškoduje, pa čeprav so jetra močna in kljub temu, da je predelava soli pravzaprav njihova naloga."

    Splošno znano je, da lahko alkohol poškoduje jetra, toda marsikatera poškodba jeter, ki se danes pripisuje alkoholu, je prav lahko posledica prekomernega uživanja (rafinirane) soli in ostrih začimb.

    Toda tudi pomanjkanje soli je škodljivo:

    "Kdor uživa hrano brez soli, ga to notranje oslabi. Če soli zmerno, ga to okrepi in ga naredi zdravega."

    V kulinariki se sol s pridom uporablja kot konzervans ter za obogatitev okusa praktično vseh jedi in pijač – kar pa še zdaleč ni vse, kot smo lahko videli na zgoraj opisanem primeru jajc.

    Nekaj primerov uporabe soli v gospodinjstvu:

    Rdeče vino

    Če v kozarec vina dodate malo soli, sta njegov vonj in okus še bolj izrazita.

    Kava, čaj, kakav

    Mleti kavi dodate ščepec soli za bolj izrazit okus. Enako velja tudi za čaj in kakav. Tudi nekaj kapljic solne raztopine, ki jih dodate kuhani kavi, izboljša njen okus.

    Jabolka

    • Ko jabolka postanejo nagubana, jih namočite v slano vodo (uporabite le nekaj ščepcev soli) in jabolka bodo spet gladka.

    • Kuhana jabolka: Okus bo boljši in bolj izrazit, če jim med kuhanjem dodate malo solne raztopine. To je zlasti uporabno spomladi, ko jabolka začnejo izgubljati svojo aromo.

    Sir

    Nastanek plesni na siru lahko prepričite tako, da ga zavijete v krpo, namočeno v slano vodo, in shranite v hladnilniku.

    Žolca (želatina) se strdi hitreje, če ji dodate sol.

    Luščenje lešnikov

    Lešnike v lupini čez noč namočite v slani vodi. Zjutraj je lupina razpočena.

    Hlajenje pijače

    V vedro date pest soli in nekaj ledenih kock. Premešate in v vanj položite steklenice s pijačo. Pijača bo hladna v nekaj minutah.

    Kot že rečeno: za uživanje je bolje uporabljati nasičeno raztopino soli (v prečiščeni in po možnosti revitalizirani vodi), saj je (zlasti himalajska) sol v trdni obliki pogosto kontaminirana z anorganskimi minerali, ki po nepotrebnem obremenjujejo organizem (npr. povzročajo ledvične kamne). V raztopini ti minerali sedejo na dno, s čimer se jim zlahka izognemo.

    Eko pašna perjad – prepusta za hrenovke?

    Nedavno sem po elektronski pošti prejela naslednjo tožbo razočarane bralke:

    "Hotela se vam ponuditi puranje hrenovke, sem danes peljala domače meso, a naredili smo katastrofo. Pol mesa je bilo mastnega, pol pustega-prsi, nastalo pa je žaganje ne hrenovke. Kakšna toksičnost, ko to poskusiš. In potem sem od mesarja izvedela, da če je domače, ni primerjave glede sočnosti s hrenovkami iz kupljenega mesa. Mi morda lahko kako pomagate, kako se jih da predelati, da bi postale vsaj malo užitne? Morda uživati jih s kvalitetno maščobo? Mesar ne more storiti nič več. Aaaaaaaajjjjjjjjj....... "

    Moj odgovor je bil kratek in jedrnat:

    "Zmeljite jih in jih nato (z dodatkom ustrezne nasičene maščobe) uporabljajte kot faširano meso."

    Kar pa seveda ne reši problema žagovinastih hrenovk.

    Masa za perutninske hrenovke: Iz kože ter visceralne in podokožne maščobe pripravimo zabelo, ki jo nato skupaj z rdečim mesom (stegno, krače) in organi (želodec, srce), soljo in ledom zmeljemo v maso za hrenovke. Za višjo raven podkožne in visceralne maščobe je treba perjadi v krmo dodajati koruzo.

    Kako uporabiti in pripraviti posamične kose eko pašne perutnine za optimalno korist?

    Dejstvo je, da imajo eko pašne živali v primerjavi z industrijsko rejenimi bistveno več mišične mase in ustrezno manj maščobe; v praksi to pomeni, da je njihovo meso precej manj mastno in tudi manj mehko.

    Bolj ko je ptica/žival aktivna, bolj je njeno meso pusto in žilavo. Razen, če jih prisilite v neaktivnost (zaprete v kletko), so nekateri primerki bolj aktivni, drugi pa bolj fizično leni od drugih – tako kot vsa živa bitja!

    V kulinarični praksi je ta problem rešljiv z (večurnim) mariniranjem ali pa s hidrolizacijo oziroma predkuhanjem na nizkih temperaturah, kot je opisano v objavi Meso.

    Belo meso eko pašne perutnine je odlično za zrezke (debelina cca. 1 cm). Pri piščancu predhodna obdelava belega mesa načelno ni potrebna, pri drugih vrstih perjadi pa je treba prej ko ne tudi belo meso (nekaj minut) predkuhati ali vsaj (nekaj ur) marinirati.

    Hidrolizirana stegna, krače, peruti, hrbet je mogoče speči kot pečenko, nato pa iz kosti (in mesa) skuhati jušno osnovo oz. žolco ali mesno-zelenjavno enolončnico; tako žolco kot enolončnico seveda lahko pripravimo tudi iz surovih kosov.

    Želodec, srce in kremplji se skuhajo neposredno v jušno osnovo oz. žolco.

    Jetra lahko skuhamo ali spečemo brez soli in zelišč/začimb ter iz njih pripravimo pašteto, ali pa jih pojemo surova ali pečena brez soli in zelišč/začimb.

    Iz kože in škofije je mogoče pripraviti odlično zabelo, ocvirke in mast za peko: na koščke narezano kožo in škofijo pečemo pri nizki temperaturi v ponvi iz inertnega materiala z debelim dnom in pokrito s prepustno pokrovko, dokler se kožane zmehča; med peko iz kože in škofije odteče mast. Vse skupaj napolnimo v steklen patentni kozarec in shranimo v hladilniku, pri čemer mora biti narezana koža in škofija povsem prekrita z mastjo. Tako pripravljena in shranjena zabela se brez težav obdrži več mesecev.
    Perutninska mast je po konsistenci in teksturi podobna svinjski ali kokosovi, in načelno neprimerno lažje prebavljiva od nekaterih drugih nasičenih maščob (n.pr. ovčje, goveje, kakavove...), ki so povsem trde tudi pri sobni temperaturi. (Prebavljivost posamičnih vrst maščob je pogojena tako z nutrigenomičnim profilom kot tudi s trenutnim stanjem organizma, pri čemer je poleg psihičnih stresnih stanj zlasti problematičen razdražen želodec ali dvanajsternik).

    Povsem jasno je, da je treba vse surovo meso, kosti, organe, kožo, škofijo predhodno temeljito ozonirati, da odstranimo toksine.

    Če želite bolj mastno perutnino, krmi za perjad dodajajte gensko nespremenjeno eko koruzo. (Pri tem bodite pozorni tudi na to, da živali nikakor ne smejo jesti pšenice ali hrane, ki pri vas povzroča imunske in avtoimunske reakcije; zlasti nesnice naj ne jedo glutenskih žit.)

    Vsa bitja, ki uživajo koruzo, pridobijo na teži oziroma se zredijo na nezdrav način: ogljikovi hidrati v koruzi se pretvorijo v maščobo, ki se naloži v podkožje in okoli notranjih organov. Zakaj pride do tega in v čem se koruza tozadevno razlikuje od drugih žit, si lahko preberete v objavi o žitih (gl. Koruza).

    Več informacij, zamisli in recepte najdete med Podatki o živilih in recepti – meso. Katera perutnina in druga živila so za vas načelno ustrezna in katera ne, je razvidno iz seznama hrane, ki je priloga in sestavni del vašega nutrigenomičnega profila®.

    Za izdelavo vašega nutrigenomičnega profila®, dodatno svetovanje in več informacij pokličite GSM 041 803 075 ali pišite na info@nutrigenomika.info


    25-07-2013

    RAZBIJAMO MITE ZDRAVE PREHRANE

    Popularni miti zdrave prehrane, ki nimajo nobene znanstvene podlage

    V zadnjih desetletjih, predvsem pa od začetka 1980-ih naprej, parazitsko-psihopatski sistem prek svojih nepogrešljivih orodij, kot so medicina, farmacija, kmetijska industrija in mediji, ljudem sistematično pere možgane v zvezi s tem, kaj je in kaj ni zdrava prehrana. Namesto intuitivnih resnic, ki so bile še nedolgo tega jasne vsakemu novorojenčku (ki je jasno, glasno in povsem nedvoumno zavrnil vso hrano, neskladno njegovim nutrigenomičnim profilom in trenuntim stanjem organizma), oblasti zdaj prebivalstvu že od mladih nog polnijo glave z miti in legendami, ki žrtve tovrstnega programiranja (med drugim) neizogibno vodijo naravnost v transgeneracijsko slabo zdravje, degeneracijo in bolezen.

    10 najbolj razširjenih laži o povezavah prehrano in zdravjem oz. boleznijo:

    Laž #1: "Nasičena maščoba povzroča bolezni srca in ožilja"

    Laž #2: "Maščoba redi"

    Laž #3: "Umetna sladila so varen nadomestek za diabetike in pospešujejo hujšanje"

    Laž #4: "Telo ne prepozna razlike med sladkorjem in fruktozo"

    Laž #5: "Soja je zdrava hrana"

    Laž #6: "Jajca so vir nezdravega holesterola"

    Laž #7: "Polnozrnata žita so zdrava za vse"

    Laž #8: "Uživanje mleka in mlečnih izdelkov preprečuje osteoporozo"

    Laž #9: "Gensko spremenjena živila so varna in povsem primerljiva z naravnimi"

    Laž #10: "Industrijsko pripravljene mesnine so zdrave in hranilne"

    To seveda še zdaleč ni vse. Tako na primer uradna prehranska piramida temelji na uživanju ogljikovih hidratov iz žit in sadja, ki naj bi predstavljali kar 65 % vseh zaužitih kalorij; tovrstna živila naj bi človek jedel pri vsakem obroku in še za malico, kot bi šlo za življenjsko pomembno vrsto hranil. Na drugi strani je priporočeno uživanje maščob omejeno na minimum (20 %), pri čemer naj bi bil poudarek na maščobah rastlinskega izvora, predvsem sončničnem, koruznem, sojinem in repičnem olju ter seveda margarini. Človek naj bi nadalje zaužil le 10–15 odstotkov kalorij iz beljakovin, kjer se ponovno daje prednost rastlinskim virom – se pravi, stročnicam oziroma konkretno soji, ki se dandanes dodaja praktično vsej industrijsko pripravljeni hrani.

    Če pomislimo, da esencialni ogljikovi hidrati ne obstajajo, saj so vsa mehka tkiva in organi v človeškem telesu izdelani iz aminokislin in maščobnih kislin (in da organizem za pravilno delovanje potrebuje predvsem slednje), iz katerih potem sam sintetizira tudi vse potrebne ogljikove hidrate, potem je že teoretično s temi priporočili nekaj drastično narobe. O lektinih, prolaminih, aglutininih in drugih problematičnih antihranilih v žitih, sadju, stročnicah z morebitno izjemo glutena (ki pa še zdaleč ni edini problem) od teh avtoritet seveda ne slišimo niti besedice. Prav tako je odveč posebej omenjati, da nimajo niti najmanjšega posluha za individualne razlike med posamezniki v smislu nutrigenomičnega profila® in trenutnega stanja organizma, zaradi katerih je lahko ista hrana za nekoga zdravilo, za nekoga drugega pa strup.

    To zaskrbljujočo sliko zaokrožuje dejstvo, da nobene od pristojnih oseb, ki so si prilastile pravico, da "za narodov blagor" delijo prehranske nasvete in skrbijo za dobavo živil, ki naj bi jih narod po njihovem mnenju užival, nikogar ne moti industrijska in monokulturna pridelava hrane, osiromašena vitalnih hranil in obogatena s pesticidi, herbicidi, fungicidi in drugimi kemikalijami, vključno z nano delci, ter pakirana v plastiko, pa tudi gensko spremenjena krma in nenaravno okolje za vzrejo živali za jajca, meso in druge proizvode jim ne kratita spanja.

    Pika na i so seveda rezultati: po več kot 30 letih tega pristopa smo priča ne samo hudi degradaciji naravnega okolja in s tem kakovosti hrane, ki jo uživamo, ampak tudi vedno več debelosti, diabetesa in drugih civilizacijskih bolezni – od zobne gnilobe do kardiovaskularnih obolenj do raka, da vrtoglavega porasta alergij, avtoimunskih bolezni in psihičnih motenj niti ne omenjam.

    Veliki brat in njegova prehranska piramida očitno več kot odlično skrbita za nenehno proizvodnjo vedno večjih količin "hrane za luno" v obliki nizkofrekvenčnih čustev.

    Ne smemo pozabiti, da se epigenetski program oz. nastavitve vaših genov in s tem predispozicije za zdravje in bolezen prenesejo na vaše potomce prve, druge in tretje generacije.

    Parazit se na ta način vse bolj krepi in množi, človek pa slabi in peša; njegove vrste so (na račun človc in psihopatov) vse bolj razredčene.

    Jajca: holesterol, kardiovaskularne bolezni, salmonela, omega 3 in druge pravljice

    Glede na to, da sem večino zgoraj navedenih parazitovih laži že vzela pod drobnogled, je napočil čas, da se lotim vedno bolj oklevetanih jajc, ki nam jih vladajoči parazitsko-psihopatski sistem prikazuje kot enega glavnih krivcev za visok holesterol v krvi, bolezni srca in ožilja ter okužb s salmonelo. Za "zaščito" tistih, ki bi kljub vsemu za zajtrk raje jedli jajca kot kruh z margarino ali kosmiče s posnetim pasteriziranim in homogeniziranim mlekom, taisti sistem skrbi za to, da rejci kokoši krmijo z žiti in sojo ter jim v hrano dodajajo omega 3; nadalje s predpisi in inšpekcijami ustrahuje gostinske obrate do te mere, da si praktično nikjer več ne upajo servirati niti mehko kuhanih jajc niti jajc na oko, kaj šele, da bi sami pripravljali majonezo iz surovega rumenjaka.

    Stvari so prišle celo tako daleč, da me praktično vsak naročnik nutrigenomičnega profila®, če ga po daljši razpravi le uspem prepričati, da od kuhanega beljaka in surovega rumenjaka svežih jajc eko pašnih živali, ki so uživale sebi naravno krmo, ni v nevarnosti, da mu bo maščoba zamašila žile, vpraša, kako se skuha beljak, in če lahko prosim pošljem navodila za kuhanje mehko kuhanih jajc, ker da tega ne zna (več). Resnico o jajcih, skupaj z nekaterimi osnovnimi recepti vred, si lahko preberete v objavi Jajca: najbolj koncentriran vir življenjsko pomembnih maščob, beljakovin, vitaminov, mineralov, antioksidantov in drugih hranil.

    Za izdelavo vašega nutrigenomičnega profila® (ki vsebuje tudi ustrezen seznam priporočenih, dovoljenih in odsvetovanih živil), dodatno svetovanje in več informacij pokličite GSM 041 803 075 ali pišite na info@nutrigenomika.info



    Več informacij s področja nutrigenomike

    Arhiv preteklih objav

    Nazaj na vrh


    Nazaj na vrh