RAZČLOVEČENI ČLOVEK: Za narodov blagor

13. februarja 2008 je Sepp Holzer, avstrijski pionir permakulture in eden vodilnih strokovnjakov na tem področju v Evropi in na svetu, na svoji spletni strani www.krameterhof.at objavil odprto pismo odgovornim EU v politiki, gospodarstvu in znanosti. Pismo s podnaslovom »Moje predstave o odgovornem, naravnem življenju«, sem prevedla sama in ga v nadaljevanju navajam v celoti. Tisti, ki ste seznanjeni z njegovo vsebino, lahko pismo preskočite in nadaljujete z branjem mojega komentarja.

»MOJE PREDSTAVE O ODGOVORNEM, NARAVNEM ŽIVLJENJU

Problemi sedanjosti in moji predlogi za njihovo rešitev

Prideš na svet, ponavadi v sterilni bolnici, kjer ti takoj porežejo tvoje naravne korenine. Cepijo te in pitajo z nenaravno kemično krmo. Naravno rojstvo v okviru družine in naravno odraščanje bi bil pravi start za bodoče življenje mladega človeka. Vsak Zemljan ima že po rojstvu pravico do koščka zemlje. Zemljiška reforma, ki bi to upoštevala, bi se morala že zdavnaj zgoditi.

Z odraščanjem daleč od narave in njenih bitij izgubimo vsak odnos do našega okolja. Odraščanje v simbiozi z rastlinami, živalmi in ljudmi pa je tisto, kar omogoča spoznavanje in učenje v sobivanju; tisto, kar izoblikuje v človeku nalogo njegovega prispevka, kot prispevka razmišljanja sposobnega posameznika; tisto, kar človeku omogoča pravilno razumevanje svoje naloge vodenja, ne pa borbe proti naravi. Z opazovanjem drugih živih bitij ugotoviš, da je narava popolna in da je v stvarstvu poskrbljeno za vse; da je vse v medsebojni povezavi in da tu ni ničesar, kar bi bilo potrebno izboljšati. Tvoja naloga je, da to ohranjaš.

Ni neumnih in ni pametnih. Vsak shaja, če mu ne vzamemo možnosti za to. »Neumne« in »pametne« delamo mi, ljudje sami, da bi lahko izkoriščali tiste, ki so slabotnejši. Pri svojih projektih sem imel z vsemi ljudmi (odrasli, otroci, sirote, otroci ceste in otroci, ki živijo na smetiščih) po vsem svetu samo najboljše izkušnje. Narobe je komu odrekati sposobnost; prav je, dati ljudem priložnost, da lahko udejanjajo svoje sposobnosti. Doživeti uspeh, veselje, priznanje, je največje plačilo, najboljša terapija in se tudi splača. Praktičen primer za to bi bil moj projekt BERTA, pomoč za življenje, v kraju Bad Aussee/ Štajerska. To je prva Holzerjeva permakultura za invalide v invalidskih vozičkih v Evropi.

Medgeneracijski problem – velika napaka naše družbe

Naši starši in stari starši se v domovih za ostarele na smrt dolgočasijo. Otroci in vnuki se poneumljajo pred računalniškimi in video igricami, in predvsem pred televizijo. Smiselno bi bilo, da stari ljudje svoje izkušnje in modrosti posredujejo svojim otrokom in vnukom. Otroci imajo pravico do tega in se lahko tako na življenje mnogo bolje pripravijo. Ozavestiti si moramo, da delamo na tem področju veliko napako. Hiše za sobivanje generacij in projekti bivanjskih skupnosti bi morali omogočiti zapolnitev te vrzeli v naši družbi.

Pouk v šolah bi moral biti zasnovan tako, da bi bilo 50 % namenjenih praksi in 50 % teoriji. K vsakemu otroškemu vrtcu sodi vrt, k vsaki šoli sodi kmetija in k vsaki univerzi veliko posestvo. S tem damo otrokom praktične možnosti za preizkušanje in izobrazbo, plodna tla za bodočnost naših otrok in s tem za bodočnost naše družbe.

Šolanje – specializacija – napredek – poneumljanje

Današnji sodobni, tako imenovani napredni način šolanja, odteguje mlade ljudi naravi in jih izkoreninja. Če človek ni sam opazoval in preučeval povezanosti, medsebojnega delovanja in simbioze v krogotokih narave, jih tudi ne zmore prepoznati in razumeti. V krogotok nezmotljivosti stvarstva se tudi ne more več vključiti.

In rezultat? Namesto da bi razumel, kako delujejo krogotoki v naravi, si začneš domišljati, da bi jih lahko izboljšal in se začneš – namesto, da bi jih razumel – proti njim boriti. Tvoja naloga pa je, da posegaš v naravo samo tako, da usmerjaš. Kar je potrebno, je zdrava kmečka pamet in ustvarjalnost.

Naši otroci in vnuki se v šolah in na univerzah poneumljajo, dejansko pogosto celo zdrsnejo v propad. Ne morda zato, ker so učitelji ali profesorji preneumni; ne, to se dogaja zato, ker morajo poučevati po učnem načrtu, ki ga niti sami pogosto ne sprejemajo. Ker dovolijo, da so orodje v rokah politike in lobijev. Kljub temu: kjer je volja, tam je tudi pot. A če je predavatelj odvisen od politične stranke ali je pod vplivom lobijev, ne bo ničesar spreminjal. Naduta znanost se je tako daleč oddaljila od prakse, da njenih teorij široke množice niti ne razumejo niti ne sprejemajo več. V krogotoku te verige manjka že več členov.

Znanost in politika sta do danes zatajili in se na grozljiva uničenja okolja (klimatske spremembe) nista ustrezno odzvali. Vpliv denarja in korupcija očitno preprečujeta potrebne reakcije in ukrepe. Katastrofe bodo dosegle razsežnosti, ki bodo neizogibno pripeljale do zloma tega bolnega sistema.

Onesnaženje zraka, zastrupljanje vode in zemlje z uporabo kemije in umetnih gnojil v monokulturnem poljedelstvu človeku jemlje zdrave temelje za življenje.

Hrana je naše zdravilo. Kmet bi moral proizvajati živila in ne manjvredno, s kemijo zastrupljeno, zaradi monokulture obremenjujočo, manjvredno »hrano«, ki polni samo želodce. Kmet naj bi kot učitelj posredoval soljudem spoštljiv odnos do drugih živih bitij, do rastlin, do živali in matere Zemlje.

Žal je dejanska slika, ki jo gledamo, povsem drugačna. S smernicami EU, obvezami, da bi lahko dobil subvencije, so naredili iz kmeta odvisnika. Kmet je degradiran v prejemnika subvencij. Premije naj bi izravnale omejitve in oškodovanost. Te spodbude ali tako imenovana izravnalna plačila pa so samo delna odškodnina napačne kmetijske politike, zgrešenih nacionalnih zakonov in zakonov EU.

Vodilo v EU je rasti ali propasti.

Specializacija, modernizacija, masovna reja živali. Živali se obravnavajo samo še kot blago. Odnos do drugih živih bitij narave se izgublja. Rezultat tega je mučenje živali. Druge posledice so pohabljanje živali z rezanjem rogov in kljunov, peruti in repov, mučenje z udarci elektrike, prevelikimi značkami v ušesih, in tako naprej. Tako mučena bitja ne morejo biti vir zdravih živil. Če se žival ne počuti dobro, je obremenjeno tudi vse, kar nam da.

Kmet je duša naroda! Če umre kmet, umre dežela!

Zaradi predpisanega načina obdelovanja zemlje nepovratno izgubljamo stare kulturne vrednote in znanja. Smernice EU celo onemogočajo ali prepovedujejo stare, skozi stoletja preizkušene načine plemenitenja in predelave. Delo in visoke subvencije so namenjene centralnim gigantskim obratom za predelovanje, kot so klavnice, pekarne, mlekarne in sirarne. Da bi zagotovili izkoristek njihovih zmogljivosti, so kmetu odvzeli ali otežili možnosti lastne predelave in plemenitenja za vse njegove lastne pridelke in proizvode.

Pri peščici bio kmetov, ki so še ostali, so subvencije EU (nadomestilo škod) zmanjšali, hkrati pa povečali šikaniranje in zahteve. Vse ostalo – to vedo – se bo uredilo samo po sebi. Kmet kot suženj na svoji lastni kmetiji, običajno visoko zadolžen zaradi previsoke stopnje mehaniziranja in specializacije. Utrujen in brez veljave, administrativne obveze in šikaniranje našega prenapihnjenega upravnega aparata ga spravljajo v obup. Tako životari svoje življenje v popolni odvisnosti. Kdo se še čudi, če otroci trpljenja svojih staršev nočejo nadaljevati?

Rešitev vseh problemov

Da bi se zoperstavili temu, od prakse odtujenemu, napihnjenemu upravnemu aparatu, je na mestu pogum posameznika in ne voljno sprejemanje samomora!

Vživi se v bitje, ki ti stoji nasproti, v rastline, žival, da, tudi v človeka in vprašaj se, ali bi se na njegovem mestu dobro počutil. Če se počuti dobro deževnik, so tla zdrava. Če lahko živita v sebi lastnem biotopu in v svobodi, se tudi rastlina in žival počutita dobro.

Pravilen pristop prinaša uspeh in konkurenčnost. Tla je treba uporabljati in ne izkoriščati. Pestrost, in ne enoličnost monokulture je tisto, kar ohranja zdravje sistema.

Naloga, ki si ga od stvarstva dobil je, da stvari vodiš in ne, da se proti naravi boriš. Narava je popolna. Prav ničesar ni, kar bi bilo pri naravi potrebno popraviti. Če to kljub temu poizkušaš, je to samoprevara. Narava je popolna. Napake delamo samo mi, ljudje.

Vlivajo ti strah – osvobodi se strahu. Strah je v življenju najslabši spremljevalec. S spoštljivim odnosom do stvarstva in njenih živih bitij boš največ pridobil prav sam.

In biti kmet je tako najlepši poklic.«

Sepp Holzer

Natašin komentar:

Kako verjetno je, da bo EU kdaj prisluhnila modrim besedam Seppa Holzerja?

Po mojem mnenju je verjetnost približno taka, kot da bo iz črne luknje priletel popolnoma nov, brezhibno delujoč televizor.

Dopuščam torej, da možnost obstaja, a je po vseh dosedanjih izkušnjah sodeč praktično zanemarljiva. Želite dokaz? Najbolje, da vam na vaš dvom odgovori kar predsednik Evropske komisije, g. Barroso:

»Governments are not always right. If governments were always right we would not have the situation that we have today. Decisions taken by the most democratic institutions in the world are very often wrong.« J.M.Barroso, predsednik Evropske komisije

Kaj to pomeni? Barroso v nadaljevanju povsem brez dlake na jeziku pojasni, da je EU nastala kot protistrup demokraciji. Pravi, da je smisel EU prav v njeni nedemokratičnosti. Brez birokratskega nadzora, pravi, bi namreč politiki, prepuščeni sami sebi, sprejeli vse sorte napačnih odločitev samo zato, da bi ustregli ljudem, ki so jih izvolili. (Si predstavljate? To bi bilo vendar nedopustno – da bi ljudje sami odločali o svoji usodi!)

Prav to je bil glavni in izvirni argument za nastanek Evropske skupnosti in v nadaljevanju tudi EU. Njeni pobudniki so namreč na podlagi izkušenj iz druge svetovne vojne postali kar nekako nezaupljivi do demokratično izvoljenih oblasti. Skrbelo jih je, da bi volivci padli pod vpliv nevarnih demagogov. Da bi se temu izognili, so zasnovali sistem, v katerem so najvišjo oblast zaupali imenovanim komisarjem, ki se jim ni treba ozirati na javno mnenje. Ustanovitelji in zagovorniki EU torej verjamejo, da mora biti demokratičen proces nadzorovan, voden, pridušen in vsekakor – omejen.

Pri tem se mi porajata dve vprašanji:

Prvič, ali vas to na kaj spominja?

In drugič, zakaj sploh še imamo volitve? Niso poceni - in ve se, iz katerega žepa se plačajo. Poleg tega vse odločitve – ne glede na na legitimnih referendumih izraženo voljo ljudstva – v bistvu sprejemajo imenovani birokrati. Glede na to od volitev tako in tako ni nobenih koristi. Mar ne bi bilo bolje, da bi volitve kar ukinili?  

Demokracija kot vlada ljudstva – ali pa tudi ne

Ali veste, da »demokracija« v prevodu ne pomeni »vladavina ljudstva«, ampak »vladavina drhali«?

Očitno gre za dobro varovano skrivnost, saj danes vsepovsod v politiki, gospodarstvu, medijih in drugod lahko naletite na izjave o tem, kakšen napredek je naredila Slovenija s prehodom na demokratično ureditev.

Za vas sicer ne vem, ampak jaz se s tem ne bi ravno hvalila. Če smo natančni, je Slovenija pravzaprav republika. O tem, kakšna je razlika med »republiko« in »demokracijo« se lahko izobrazite tukaj.

Kaj – poleg republike – bi danes lahko bila alternativa demokraciji? Diktatura proletariata? Absolutistična monarhija?

Odkrito povedano, sama nisem pristaš nobenega kolektivistično naravnanega sistema – z vsemi zgoraj naštetimi vred. V vseh kolektivističnih sistemih je namreč normalna praksa, da se posamezniku kar naprej in na vsakem koraku vsiljuje vse sorte pravil, ukrepov in omejitev v njegovo škodo in to pod lažnim argumentom, da gre »za narodov blagor«.

Življenje v demokraciji ali kateremkoli kolektivističnem sistemu v bistvu pomeni, da mi lahko drugi arbitrarno narekujejo ne samo način, ampak tudi kakovost mojega življenja.

V nasprotju z ustanovitelji in zagovorniki EU in drugih kolektivističnih sistemov (pod katerimkoli imenom že), sama trdno verjamem v temeljno in neodtujljivo človekovo pravico in dolžnost, da sam odloča o svoji usodi. Neomajno stojim na stališču, da morajo biti odločitve o stvareh, pri katerih je merilo ustreznosti posameznik – na primer vprašanje zdrave prehrane in življenjskega sloga – v pristojnosti vsakega posameznika, in da jih ne gre prepuščati nikomur drugemu.

Za razliko od kolektivizma, v katerem živimo in kjer država sprejema vrsto zakonov, ki nadzorujejo, omejujejo in otežujejo vsak najmanjši vidik posameznikovega življenja, seveda na njegov račun in v njegovo škodo, bi imela država po moji, človeku-posamezniku prijazni naravnanosti, eno samo vlogo: ščititi posameznikove temeljne pravice in svoboščine. To pomeni, skrbeti za to, da nihče ne bi uveljavljal svojih pravic in svoboščin na način, ki bi kršil pravice in svoboščine drugih. Ta oblika vladavine se imenjuje protektorat. Za to ne bi bilo treba imeti niti desetine javnih uslužbencev, kot jih imamo danes. Si predstavljate, koliko manj davkov bi bilo treba plačevati in v koliko bolj prijetnem, čistejšem in bolj zdravem okolju bi živeli?

Danes imamo situacijo, ki je točno obratna. Že če pogledamo samo povsem osnovno človekovo pravico do čistega zraka, čiste vode ter čiste prsti in okolja za pridelavo ekološko neoporečne hrane, je povsem jasno, da na tem svetu ni in nikoli ni bilo niti ene države, vladavine ali sistema, ki že na teh temeljnih postavkah ne bi pogrnil na vsej črti.

Onesnaženje zraka povzroča diabetes: “Študije kažejo, da kronično vnetje povzroča odpornost na insulin, ki vodi v diabetes; kemikalije v industrijsko onesnaženem zraku povzročajo vnetja.

Svetovne reke so v »kritičnem stanju«: “V vodotokih najdemo packarijo najrazličnejših kemikalij; naraščajoča prisotnost farmacevtskih preparatov v površinskih vodah in sinergistični učinki vseh teh stresov vplivajo na kakovost vode. In kaj počnemo mi? Ukvarjamo se s simptomi namesto da bi se lotili temeljnega problema. Dobro vemo, da je zaščita vodotokov pred onesnaženjem cenovno veliko bolj učinkovit pristop. Trenuten pristop, ki je osredotočen na odpravljanje posledic, je s stališča zagotavljanja kakovosti vode ali biološke raznolikosti povsem nesmiseln, pa tudi splača se ne.”

Strokovnjaki pravijo, da je prst ključna za splošno zdravje prebivalstva: “Zdrava prst je ključnega pomena za človekovo zdravje. Treba bi bilo preprečiti obremenjevanje prsti z živalskimi odpadki in opustiti intenzivno kmetijstvo, ki prst oropa organskih snovi, ustvarja kislost in pobija mikroorganizme, brez katerih ni zdrave prsti. Onesnažena prst ogroža, neonesnažena prst pa nasprotno pogojuje človekovo zdravje.”

Tistim, ki so na oblasti, v vseh njihovih prizadevanjih za rešitev kateregakoli problema vedno znova uspe pokazati samo to, kako se stvari ne streže.

Kot je med drugim razvidno iz grozljive okoljske katastrofe z daljnosežnimi, čezmejnimi posledicami, ki se je zgodila oktobra 2010 na Madžarskem (torej v EU), pri čemer se oblasti izgovarjajo, da »je bilo vse narejeno po predpisih«, so v tem resnično neprekosljivi.

Izvoljeni, imenovani in samozvani: roka roko umiva

Kdo je pravzaprav imenoval Barrosa na položaj predsednika Evropske komisije? Za tiste, ki so podprli njegovo imenovanje, ne nameravam (več) voliti nikoli in nikdar. Če sem poštena, sploh ne nameravam še kdaj zaiti na volišče. Konec koncev, kakšen smisel bi v danih razmerah to sploh imelo?

Večina Barrosistov hoče nekakšno zmerno demokracijo, kjer v končni fazi odločajo volivci, pri čemer pa imajo svojo vlogo tudi strokovnjaki. Toda to je prav tisti argument, na katerega se je doslej skliceval še vsak tiran v zgodovini človeštva: Bonaparte, Mussolini, Lenin, Stalin, Mao… pa še kdo bliže domu bi se našel. To je v končni analizi tudi pristop ajatol v Iranu, ki sicer dopuščajo volitve, vendar hkrati pooblastijo imenovano komisijo, da posreduje, kadar se izid volitev ne sklada z njihovimi načrti. To je tudi argument kitajskega komunističnega režima: “Da, ljudem je treba dovoliti, da izvolijo kandidate na določene položaje, toda država bi razpadla brez strokovnega vodstva naše partije”.

Sodeč po reakcijah oblasti na miroljubne civilne proteste upokojencev in dijakov proti izgradnji podzemne železniške postaje, po kateri po mnenju davkoplačevalcev, ki naj bi jo financirali, ni nobene potrebe, v EU pravzaprav živimo v kolektivstični, brezvestni korporatistični kriptokraciji. Oblasti so seveda tudi gladko (in, kot se je izkazalo, povsem neutemeljeno) zavrnile zahtevo prebivalstva po referendumu, ki bi odločil o projektu.

»Argumenti proti referendumom so v končni fazi argumenti proti demokraciji.« Vernon Bogdanor

No, kot sem že povedala, tudi demokracija ni rešitev.

Ko smo že pri referendumih, me prav zanima, kaj se bo zgodilo z naslednjimi zahtevami Avstrijcev in Angležev po referendumih za izstop iz EU?

Austrians launch referendum campaign to leave EU

Nigel Farage says UK needs referendum to exit EU

Z zanimanjem bom spremljala tudi, koliko časa bo trajalo, da se bodo tozadevno prebudili tudi Slovenci. Seveda pa je sodeč po tem, kako je ljudstvo odločilo o usodi slovenskega morja, večina v tako globoki komi, da tudi v primeru referenduma o izstopu Slovenije iz EU ni razumno upati na razumen rezultat.

Prebivalstvo je nasedlo na laž, da demokracija in EU pomenita svobodo. V bistvu pa gre seveda za manipulacijo – za lažno predstavo o svobodi, pod krinko katere neopaženo in nemoteno vlada tiranija.

Poenostavljeno povedano, vladajo nam psihopati.

In vloga volivcev – pardon, drhali – v takem sistemu? O tem nas je že pred sto leti poučil Ivan Cankar:

»Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!«

Kam vodi Barrosova “strokovnost”?

Če ste v dvomih, kam nas je pripeljala industrija s svojimi »strokovnjaki« ob podpori naših politikov, Barossa in EU, si ponovno preberite Holzerjevo pismo. Z drugimi besedami:

Vsestransko kontaminirana »hrana«, ki jo proizvajata industrijsko kmetijstvo in živilsko-predelovalna industrija, je neposredni povzročitelj vedno bolj naraščajoče debelosti, diabetesa, bolezni srca in ožilja, raka in drugih »civilizacijskih« bolezni.

Pretirana uporaba antibiotikov v kmetijstvu vodi do odpornosti na zdravila pri ljudeh.

Toda to še zdaleč ni vse: Barroso je velik zagovornik gensko spremenjene hrane in ima močne poslovne in prijateljske povezave z biotehničnim lobijem. Kako Barroso in njemu podobni opravijo s tistimi, ki si drznejo podvomiti o varnosti, neoporečnosti, in smiselnosti uvedbe gensko spremenjenih organizmov v prehransko verigo, si lahko preberete v odličnem članku, ki ga je na to temo napisal Jeffery Smith.

Vlade povsod po svetu, pri čemer EU ni nobena izjema, v sodelovanju z industrijo v bistvu izvajajo poskuse na ljudeh. Če tega ne vidite, je to zato, ker STE eksperiment.

Resnično, zamisel o vsesplošni, nediagnosticirani, a vedno bolj očitni okužbi s parazitom, ki se hrani z energijo, katere frekvenčni spekter leži v območju nizkofrekvenčnih čustvenih stanj, povezanih s trpljenjem, se zdi vsak trenutek manj za lase privlečena.

Če bomo tistim, ki so na oblasti, še naprej dopuščali nadzor nad našim življenjem, si lahko grozljive posledice pripišemo sami.

Ni presenetljivo, da se ljudje, ki se zavedajo, da so sami odgovorni za svoje življenje – prav tisti ljudje, ki po mnenju Barrosa in EU ne vedo, kaj je dobro zanje – vedno bolj obračajo k ekološko pridelani hrani lokalnega izvora. Toda lahko ste prepričani, da se industrija ne bo kar tako odpovedala niti milijoninki odstotka svojega tržnega deleža. In industrija ima v žepu vlado vsake države, vključno z vlado EU.

V alternativnih medijih vedno pogosteje naletim na ogorčenje vse več ljudi, ki doživljajo industrijo kot prežeče in vseprisotne onesnaževalce in roparje, ki nam na vsakem koraku uničujejo življenje in nas spravljajo na boben, medtem ko oblasti to početje ne samo dovoljujejo, ampak te zločince celo perverzno ščitijo, kot da bi šlo za »ogroženo vrsto«.

Zaključek?

Oblasti in industrija nas in naše otroke prodajajo v finančno (babilonsko) suženjstvo.

Upanje na spremembo: korenček pred oslovim gobcem

Glas, oddan na volitvah, je kaj vreden samo v primeru, ko gre za izbiro med različnimi opcijami z različnimi posledicami. Če so predstavljene opcije kljub različnosti imen, barv in retorike v bistvu enake, potem to ni nobena izbira in volitve nimajo nobenega smisla. S tem pade koncept svobodne države; definicija svobode kot pravice do oddaje svojega glasu vsakih nekaj let se razkrije kot namišljena in brezpredmetna.

Obljubljena »sprememba« je samo vaba, s katerim politiki lovijo ljudstvo na limanice in ga držijo v »upanju«, da bo naslednja izvoljena marioneta kaj spremenila. Nobene spremembe ni in je ne more biti, kajti kot je mojstrsko opisal že Charles Dickens, je sistem že od nekdaj zasnovan in voden tako, da tega ne dopušča.

Tako "upanje na spremembo" je, kot bi človek sedel na konju na vrtiljaku v upanju, da bo slej ko prej ujel konja pred sabo: kdor upa, da mu bo to uspelo, ima Dunning-Krugerjev sindrom oziroma anosognozijo. (Več o tem fascinantnem stanju si lahko preberete tukaj.)  

Posledice delegiranja odločitev, ki jih ni mogoče delegirati: problem in rešitev

Večina ljudi, ki živi v demokraciji, živi v hlapčevstvu oziroma suženjstvu. To suženjstvo se v bistvu prav nič ne razlikuje od življenja v drugih oblikah vladavine. Tu namreč ne gre za to, kdo je na oblasti, ampak za posameznikovo zasvojenost z energetsko frekvenco suženjstva oziroma odvisnosti.

Prostovoljno delegiranje odgovornosti za odločitve, ki so v izključni pristojnosti posameznika, je tisto, kar ne dovoljuje svobode in s tem tudi blagostanja ne.

Bistvo je, da niti Barroso niti EU niti kdorkoli drug ne more spremeniti neizpodbitnega dejstva, da LJUDJE NISMO ENAKI: NOBENA POLITIKA IN NOBEN ZAKON NA TEM SVETU NAS NE MORE NAREDITI ENAKIH v smislu tega, kaj je za posameznega človeka zdrava prehrana in zdrav življenjski slog.

One man's meat is another man's poison. Lucretius, 96-55 BC

Informacija o tem, kaj je za nekoga koristno in kaj škodljivo, je zapisana v genih, v privzetem epigenetskem programu preživetja in v dejanskem stanju organizma vsakega posameznika posebej, in je v okviru svojega (epi)genetskega konteksta iz trenutka v trenutek drugačna – kot odziv na (zunanje) razmere in okoliščine.

Kako naj potem egalitarno usmerjena zakonodaja in sistem, ki za vse predpisuje in vsem vsiljuje isto prehrano, ista zdravila, iste tretmaje, isti način izobraževanja, isti življenjski ritem, reši karkoli?

Tak egalitaren pristop ne more rešiti nobenega problema – lahko samo ustvari cel kup novih.

Želite živeti v boljšem, bolj zdravem, lepšem, srečnejšem in pravičnejšem svetu, ki ga preveva dobro počutje, zadovoljstvo, ravnovesje, blagostanje?

“There’s only one corner of the universe you can be certain of improving, and that’s your own self. So you have to begin there, not outside, not on other people. That comes afterward, when you’ve worked on your own corner.” - Aldous Huxley

Začnite pri sebi. Postanite zdravi, vitki, uravnovešeni, zadovoljni, srečni.

Da bi prišli do tega cilja, vam preostane samo eno: postanite pravi skeptik.

Pravi skeptik je tisti, ki raziskuje v prvotnem pomenu besede skepticos: “raziskati brez predsodka za ali proti.”

Odrecite se lažni varnosti, ki jo obljubljajo sistem in njegove piramidne sheme socialnega zavarovanja. Nehajte se zanašati na blagodejnost odločitev gospoda Barrosa in njemu podobnih – pa naj bodo izvoljeni ali imenovani ali samozvani. Ti o vas ne vedo ničesar in jim v resnici ni niti najmanj mar za vas in še manj za vaše blagostanje.

Veliko boljše možnosti imate, če prevzamete odgovornost za svoje zdravje in usodo v svoje roke.

Ne glede na to, kaj pravi gospod Barroso in kakšno zakonodajo sprejme EU, vaš in moj notranji mir in gotovost leži v neizpodbitnem dejstvu, da v končni fazi resnica ostaja resnica, in na tem dejstvu se slej ko prej sesujejo v prah vsi nesmiselni in zlagani »dobronamerni« ukrepi oblasti »za narodov blagor«.

Bodite torej skeptični. Razčistite si resnico o svoji naravi in ta resnica vas bo osvobodila.

Najdite sami sebe in bodite, kar ste – življenje je prekratko za kaj drugega.

Drugače povedano: Uglasite se na svojo naravo. Bodite zvesti sami sebi.

Prvi korak v smeri odgovornega, naravnega življenja, o katerem govori Sepp Holzer v svojem odprtem pismu, je torej vrnitev k vašemu organizmu prijazni prehrani in življenjskemu slogu, kot ga narekuje vaš nutrigenomični profil®.

Prvič objavljeno: 08-10-2010

Zadnjič spremenjeno: 31-07-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh