EPIGENETSKA USODA: V genih zapisana debelost, diabetes in (pre)zgodnja smrt

Nedolgo tega sem naletela na podatek, da je znanstvenikom v ZDA uspelo identificirati 13 genov, ki bistveno vplivajo na posameznikov indeks telesne mase (BMI). Poenostavljeno povedano, opredelili so gene, ki so povezani z debelostjo in s tem posredno z množico tveganj za bolezni našega časa, kot so diabetes, rak, kardiovaskularne bolezni.

Pri tem je zanimivo, da tu ne gre zgolj za prisotnost teh genov, ampak predvsem za njihovo izraznost, kot jo določa posameznikov epigenom. Poleg same prisotnosti genov (DNK) so ključne informacije, ki si jih celice zapomnijo, namreč zakodirane v epigenomu – programu, ki predpisuje način delovanja posameznikovih genov. Med te informacije spada tudi način nalaganja, shranjevanja in kurjenja maščob in maščobnih zalog.

Ne govorimo več o genetiki, ampak o epigenetiki.

V praksi to pomeni, da vam sama analiza DNK in na podlagi te analize izdelan program prehrane in hujšanja popolnoma nič ne pomaga, saj ne upošteva niti vašega epigenoma oziroma epigenetskega programa, ki določa izraznost vaših genov, niti trenutnega stanja.

Če hočete shujšati in vitkost tudi ohraniti, morate svojo prehrano, vadbo in življenjski slog prilagoditi ne samo vašim genom, ampak tudi in predvsem vašemu prirojenemu epigenetskemu programu preživetja in trenutnemu stanju vašega organizma - se pravi, vašemu nutrigenomičnemu profilu®.

Najpogostejši simptom bolezni srca in ožilja je nenadna smrt

Leta 1986 so David Barker in njegovi kolegi na univerzi v Shouthamptonu poročali o tem, da je zemljepisna porazdelitev bolezni srca in ožilja v Veliki Britaniji veliko bolj odvisna od kraja rojstva kot pa od kraja trenutnega bivališča. Njihovo pozornost je vzbudil nenavaden podatek, da je bolezen srca in ožilja najbolj pogost vzrok smrti pri vitkih nekadilcih z nizkim holesterolom.

Na podlagi tega so sklepali, da so bili ti posamezniki žrtve zgodnjega programiranja v otroštvu ali pred rojstvom, ki je prevladalo nad nekaterimi dejavniki tveganja, ki se običajno izrazijo v obdobju odraslosti. V prid tej tezi med drugim govorijo podatki iz šestih vasi v Angliji:

Od 15.000 oseb, rojenih pred letom 1930, jih je do leta 1986 umrlo tri tisoč. Pri polovici so bile kot vzrok smrti navedene bolezni srca in ožilja. Za nepričakovano velik odstotek umrlih se je izkazalo, da so ob rojstvu tehtali manj kot 2.25 kg. Pri tistih, ki so ob prvem rojstnem dnevu tehtali 8 kilogramov ali manj, je bila smrtnost zaradi bolezni srca in ožilja trikrat večja kot pri tistih, ki so takrat tehtali 12 kilogramov ali več.

Tudi Dr P.J.D'Adamo v svoji knjigi The GenoType Diet navaja povezavo med epigenetskim programiranjem in pojavnostjo kardiovaskularnih bolezni:

"Največjo pogostnost bolezni srca in ožilja opazimo pri ljudeh z GenoTipom GT2 in GT5. GT5 ima predispozicijo za bolj gosto kri, in arterije, ki so bolj dovzetne za degenerativne spremembe. Pri GT2 pa se diabetes tipa 2 pogosto pojavlja kot »družinska bolezen«." – Dr P.J.D'Adamo, The GenoType Diet

Napačna prehrana, napačen epigenetski program

Barkerjeve raziskave so privedle do hipoteze o "varčnem fenotipu", ki pravi, da lahko v neugodnih pogojih nosečnica »programira« svojega nerojenega otroka tako, da bo pripravljen na življenje v razmerah pomanjkanja.

Ljudje s tovrstnim »varčnim programom«, ki v nasprotju s prednatalnimi pričakovanji odraščajo v obilju, so bolj nagnjeni k motnjam, kot je na primer diabetes. Nasprotno pa so tisti, ki so bili deležni pozitivne prednatalne napovedi, prilagojeni oz. programirani za ugodne razmere, in jim zato obilica razpoložljive hrane povzroča manj težav.

Številne kasnejše študije so prepričljivo pokazale močno povezavo med nizko težo ob rojstvu in povečano tveganje za razvoj kroničnih zdravstvenih težav v obdobju odraslosti.

Gre za zelo obsežno zbirko literature, za katero velika večina zdravnikov še nikoli ni slišala.

Neustrezna prednatalna in zgodnja postnatalna prehrana se lahko desetletja kasneje izrazi v obliki sprememb v profilu raznolikosti jetrnih encimov, v sestavi in razmerjih lipoproteinov v krvi, v spremenjenih faktorjih strjevanja krvi, v spremembah pri asimilaciji glukoze v telesne organe, čistilni sposobnosti ledvic, hormonski odzivnosti na stres, odpornosti na insulin in leptin (hormon, ki igra ključno vlogo pri uravnavanju vnosa in porabe energije ter uravnava apetit in presnovo) – seznama kar ni in ni konec.

Ko vse skupaj seštejemo, dobimo praktično vse bolezni zahodne civilizacije – bolezni srca in ožilja, kap, diabetes tipa 2, metabolični sindrom (sindrom X) – ki so vse v nadpovprečni meri prisotne pri tistih, ki so se rodili z zelo nizko težo.

Varčni geni

Danes lahko zlasti pri nekaterih etničnih skupinah opazimo izrazito nagnjenost k debelosti in diabetesu. Genetik James Neel je proučeval več etničnih skupin Indijancev, katerih življenjski slog se je v zadnjih dveh stoletjih korenito spremenil: nekoč fizično aktivni lovci in nabiralci, ki so se ukvarjali tudi z osnovnim kmetijstvom, so danes večinoma zaposleni na področjih, ki ne zahtevajo nobenega telesnega napora, in pri tem za povrh uživajo še visokokalorično hrano. Tovrstni geni so se skozi zgodovino obdržali zato, ker so kljub svoji problematičnosti v časih obilja nudili večjo možnost preživetja v časih lakote in pomanjkanja.

Prednatalne prilagoditve, ki so zarodek programirale za kopičenje in varčno izrabo kalorij, so bile zelo verjetno pomembne za preživetje času pred 20 000 ali 50 000 leti, ko je bila lakota prej kot ne stalnica v človekovem življenju. V današnjih razmerah pa je njihov učinek ravno nasproten od zaželenega.

Na podlagi svojih opažanje je Neel l.1962 je objavil hipotezo o »varčnem genotipu«.

Hipoteza sloni na predpostavki, da so se nekateri geni pri ljudeh razvili tako, da omogočajo kar največji presnovni izkoristek pri uživanju hrane, ter ustvarjanje kar največjih maščobnih zalog ob zelo varčni porabi teh zalog. V časih obilja ti geni povzročijo bolezni, ki so povezane s pretiranim uživanjem hrane, kot je na primer debelost.

Iz tega sledi, da imajo populacije z zgodovino pomanjkanja v novejših časih po vsej verjetnosti več varčnih genov kot tiste populacije, ki so v zadnjih sto letih živele v razmerah relativnega obilja.

Medtem ko gre pri Neelovi hipotezi za klasičen primer naravne selekcije, gre pri Barkerjevi za bolj trenuten in dinamičen fizični odziv na trenutne razmere.

To pomeni, da se pri posamezniku lahko razvije varčen epigenetski program tudi ob odsotnosti nadpovprečnega števila varčnih genov.

Glede na razlike v naboru podedovanih genov in epigenetskem programiranju je Dr.D'Adamo opredelil dva varčna epigenotipa oz. GenoTipa: GT2 in GT5. Čeprav gre v obeh primerih za varčen program, pa sta tako mehanizem delovanja kakor tudi strategija za učinkovito obvladovanje tega programa zelo različna.

Lovci in nabiralci: isti geni, različen epigenetski program

Za razliko od sodobnega človeka so bili prazgodovinski »lovci« veliko bolje prilagojeni na razmere, v katerih so živeli. Čeprav v njihovem svetu ni manjkalo izzivov, pa jim je meso divjih živali zagotavljalo kakovosten vir hranil z dovolj visoko kalorično vrednostjo. V kombinaciji z dopolnilnimi viri hrane (kot na primer plodovi in gomolji) je bila njihova prehrana pravzaprav neprimerno bolj zdrava od tega, kar danes tipično jemo v razvitem svetu.

V primerjavi s sodobnim človekom so bili prazgodovinski »lovci« ki so živeli v zgodnjem paleolitiku, relativno zdravi.

Ker se okolje z leti ni kaj prida spreminjalo, med razmerami, v katerih so živele posamične generacije ni bilo nekih velikih razlik in epigenetsko programiranje v maternici je bilo zelo blizu dejanskim pogojem, ki so novorojenčke pričakali po rojstvu. Nobeno presenečenje torej ni, da arheološke ugotovitve kažejo, da so bili naši predniki, ki so živeli v zgodnjem paleolitiku, relativno zdravi.

Tej relativno neproblematični eksistenci je sledil neolitik - dolgo obdobje prilagajanja, v katerem je opaziti manj selitev, poseljevanje posamičnih območij in večjo odvisnost od kmetijstva in vzreje domačih živali. To niso bili lahki časi in po vsej verjetnosti razpoložljiva prehrana ni zagotavljala vseh potrebnih hranil.

V odgovor je narava razvila novo, varčno strategijo preživetja oz. GenoTip GT2.

Preroška adaptivna reakcija (PAR)

Kaj imajo skupnega posledice stradanja pri ljudeh, ki so živeli v pomanjkanju "zime lakote" in transformacija miši iz zlatodlakih, debelih in diabetičnih v rjave, vitke in povsem zdrave glodalce zgolj s spremembo prehrane njihovih mater? Na kratko povedano, kritične interakcije, ki lahko opredelijo posameznikovo zdravje v prihodnosti, se zgodijo pred rojstvom – pri interakciji genov zarodka in okolja v procesu prednatalnega razvoja v maternici.

Preroška adaptivna reakcija (PAR) ima daljnosežni pomen za zdravje naše generacije in generacije naših zanamcev.

V bistvu kakovost prehranskega okolja v maternici služi kot podatek o razmerah v zunanjem svetu, ki jih še nerojeni otrok lahko pričakuje po rojstvu.

Na podlagi tega podatka se geni zarodka programirajo tako, da bo organizem kar najbolje prilagojen za preživetje v pričakovanih razmerah.

Maternica torej služi kot orodje za programiranje, ki prilagodi razvoj zarodka tako, da bi zagotovila njegovo preživetje.

Napačna napoved, krute posledice

Potomci ljudi, ki so preživeli »zimo lakote« so bili programirani za preživetje v nečloveških razmerah, v katerem so na voljo zelo omejene količine hrane; toda takoj po koncu vojne, ko so bile obnovljene povezave s pridelovalnimi območji, so se znašli v obilju, na katerega niti slučajno niso bili pripravljeni. Posledica tega je bil razvoj tistih bolezni, ki so tipične za neprilagojenost na prevladujoč način prehrane v zahodnem svetu: diabetes tipa 2, debelost in kardiovaskularne bolezni.

Na drugi strani pa so se z varčnimi geni obremenjene miši agouti, ki so bile v prednatalnem razvoju deležne visokokakovstne, z metilnimi skupinami bogate prehrane, skotile in odrasle v vitke, povsem zdrave glodalce, ki niso imeli nobenih težav niti s telesno težo niti z diabetesom. Epigenetski program (fenotip), ki se je razvil v odziv na ugodne prednatalne razmere, ki so jasno signalizirale, da ni nobenega razloga za varčevanje z energijo in nabiranje maščobnih zalog za hude čase, je prevladal nad varčnimi geni in jih preprosto izklopil.

In nauk, ki ga lahko potegnemo iz tega?

Zarodek ne loči med izbranim življenjskim slogom matere in neobvladljivimi zunanjimi razmerami, kot je na primer vojna ali lakota.

S hranili osiromašena prehrana matere mesece ali celo leta pred spočetjem, kajenje, pomanjkanje telesne aktivnosti, pretiran vnos enostavnih ogljikovih hidratov in sladkorja in hidrogeniziranih maščob – vse to lahko zarodku sporoča, da ga po rojstvu čaka življenje v okolju, v katerem bo hrane prej premalo kot preveč.

Velja pa seveda tudi obratno:

Z varčnimi geni obremenjene miši agouti, ki so bile v prednatalnem razvoju deležne visokokakovstne, z metilnimi skupinami bogate prehrane, skotile in odrasle v vitke, povsem zdrave glodalce, ki niso imeli nobenih težav niti s telesno težo niti z diabetesom.

Pomanjkanje spanja je recept za debelost

Poleg prednatalnega programiranja (v času razvoja v maternici) se je prvo leto življenja izkazalo za prav tako pomembno: študije kažejo, da motnje v cirkadijskem ritmu pri dojenčkih (pomanjkanje spanja ponoči) vodijo v razvoj debelosti že v zgodnjem otroštvu. Razlog? Stres.

Motnje v cirkadijskem ritmu povzročajo motnje v izločanju hormonov, ki nadzorujejo apetit in spanje (leptin in grelin). Raven leptina se zniža in signalizira potrebo po hrani. Istočasno se poveča raven grelina, ki spodbuja apetit. Ta sprememba hkrati potegne za sabo tudi povečano željo po sladki, slani in mastni hrani.

Pri tem se je spanje čez dan izkazalo za povsem nepomembno. Z drugimi besedami: pomanjkanja nočnega spanca ni mogoče nadomestiti podnevi.

Kljub temu, da to velja za ljudi vseh starosti, pa ima (ne)upoštevanje cirkadijskega ritma daleč največje posledice pri dojenčkih:

ker se pri dojenčkih organizem pospešeno razvija, je telo bistveno bolj dovzetno za epigenetske spremembe in epigenetsko programiranje.

Izkoristite moč epigenetike v pozitivnem smislu

Posledice varčnega epigenotipa v obdobju odraslosti so močno odvisne tudi od drugih dejavnikov, kot so zlasti starost in raven telesne aktivnosti.

Tudi tisti, ki so obremenjeni s tovrstnim programiranjem, lahko spremenijo svoje navade in s tem svojo epigenetsko usodo.

Kljub kompleksnosti problema je rešitev presenetljivo preprosta:

  1. Poskrbite za obilico spanca v popolni temi (in odsotnost stresnih dejavnikov, kot so viri elektromagnetnega sevanja, hrup, svetloba…) zase in za svojega otroka vsako noč. Spat pojdite sproščeni in razbremenjeni čustvenih bremen; zelo učinkoviti metodi v ta namen sta EFT in meditacija s Holosyncom. Trdno spanje je zlasti pomembno med 23. in 3. uro, ko se organizem čisti in obnavlja, in ga pri teh ključnih vzdrževalnih opravilih ne gre motiti.
  2. Pri izbiri hrane, vadbe in življenjskega sloga – tako pri sebi kot pri vašem otroku – vedno in povsod dosledno upoštevajte vaš oz. otrokov nutrigenomični profil®.

Prvič objavljeno: 23-09-2010

Zadnjič spremenjeno: 31-07-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh