SELEKTIVNA SLEPOTA: Ko tisti, ki sami ne morejo shujšati, vodijo šolo hujšanja

Kakšen mesec nazaj sem bila na obisku pri mojem očetu. »Dobro izgledaš,« je rekel, ko me je zagledal. »Nič nisi debela.«

Kar sapo mi je zaprlo.

V prvi vrsti me je presenetilo, da ima moj oče v levi možganski hemisferi očitno še vedno (zastarel) podatek o tem, da sem debelušna in da bijem večne bitke v (neuspešnih) prizadevanjih za vitko linijo. Moja zdaj že 10-letna, meni povsem samoumevna vitkost, zanj očitno še vedno ni dovolj prepričljiva, da bi se ta sveža, aktualna informacija iz njegove desne polovice možganov prenesla v levo in tam shranila kot »normalno stanje«.

Drugič, čeprav je očitno, da je deset let premalo za spremembo vtisa, ki se je pred tem oblikoval in krepil 37 let (mnogi starši svoje odrasle otroke vse do bridkega konca vidijo take, kot so bili kot otroci) – le kako je lahko presenečen nad mojo vitko, da ne rečem dekliško postavo, če se pa vendar poklicno ukvarjam z razvojem posamezniku prilagojene prehrane in življenjskega sloga? Uspešno hujšanje in ohranjanje vitke linije je vendar glavni stranski učinek prehrane skladno s svojim nutrigenomičnim profilom®! Le kakšna bi bila moja kredibilnost, če bi ljudem govorila, kako biti vitek in zdrav, sama bi bila pa zavaljena in bolna?

No, njemu to ni zdelo niti slučajno protislovno, kar je pojasnil takole:

V začetku 1990-ih je v Ljubljani Kitajka Wang Ai Ping vodila zelo obiskane tretmaje zdravljenja po metodi Qi Gong. Preden je zapustila državo, je za izvajanje tretmajev izšolala nekaj slovenskih terapevtov, ki so prevzeli vsak svoje področje. Eno teh področij je bilo hujšanje, ki ga je vodila terapevtka s kar precej odvečnimi kilogrami. Njeni tretmaji, na katerih so obiskovalci izvajali posebne vaje za hujšanje, so bili zelo popularni. To najbrž ni nobeno presenečenje. Presenetljivo je, da niti obiskovalcem niti terapevtki ne samo, da ni uspelo shujšati, ampak so se vedno bolj redili. In kar je še bolj šokantno – tega nihče od njih ni opazil.

(Upam, da ste se od srca nasmejali. Jaz sem se vsekakor.)

Nihče od njih ni opazil, da se naučeni podatek, shranjen v levi hemisferi možganov (»če bom izvajal/izvajala te vaje, bom shujšal/shujšala«), ne ujema s podatkom o dejanskem stanju, ki ga je sporočala desna hemisfera (»dlje ko izvajam te vaje za hujšanje, bolj se redim!«) ampak so trmasto vztrajali pri svojem početju.

Se vam zdi stvar preneumna, da bi bila res? Berite naprej.

Dne 19.9.2009 je Slotech objavil novičko Ropar se je izdal s Facebookom:

Odvisnost od Facebooka je za rešetke spravila tatu, ki se skušnjavi ni mogel upreti niti na »delovnem mestu«. Devetnajstletnemu Jonathanu G. Parkerju se je ta teden začelo sojenje zaradi tatvine, ki jo je zagrešil 28. avgusta v Pensilvaniji. Vlomil je v neko hišo in odtujil dva diamantna prstana v vrednosti 3500 dolarjev. Policija ni imela težkega dela pri iskanju krivca, saj se je Parker med akcijo prek žrtvinega računalnika prijavil na Facebook, preveril svoj status in se pozabil odjaviti. Z le nekaj intervjuji so ga izsledili, tako da mu sedaj grozi kazen do 10 let zapora.

Menite, da gre za edinstven primer? Presodite sami.

Bolj ko je človek neumen, bolj misli, kako je pameten

Leta 1993 sta David Dunning, profesor socialne psihologije na univerzi Cornell, in preddiplomski študent Justin Kruger napisala članek Unskilled and Unaware of It: How Difficulties of Recognizing One's Own Incompetence Lead to Inflated Self-assessments. Članek govori o tem, kako odsotnost zavedanja lastnih omejitev vodi v precenjevanje svojih sposobnosti:

“Kadar ljudje ne obvladajo strategij, ki naj bi jim pomagale do uspeha in zadovoljstva, utrpijo dvojno škodo: poleg tega, da delajo napačne zaključke in sprejemajo slabe odločitve, jim lastna nesposobnost prepreči, da bi to tudi prepoznali.

Namesto tega dobijo napačen vtis, da je vse v najlepšem redu.

Ta fenomen je danes znan kot Dunning-Krugerjev sindrom: stanje, v katerem naša nesposobnost onesposobi našo sposobnost, da bi prepoznali lastno nesposobnost.

Zanimivo je, da gre po vsej verjetnosti za naravni mehanizem, ki ga uporabljajo parazitske oblike življenja, da bi se izognile prehitremu razkrinkanju. Rak, na primer, najprej izključi (onesposobi) gene, ki zavirajo rast tumorjev – prav tiste gene, ki naj bi nas ščitili pred rakom. Do takrat, ko imunski sistem ugotovi, da je nekaj hudo narobe, se je bolezen običajno razširila že do te mere, da predstavlja organizmu resno grožnjo.

Kako pogost je Dunning-Krugerjev sindrom v praksi?

Zdi se, da je v naši družbi in to na vseh področjih Dunning-Krugerjev sindrom tako vsesplošno prisoten, da je postal prej ko ne samoumeven: kamorkoli pogledate, leva roka ne ve, kaj dela desna.

Finančni svetovalci, ki vsak dan hodijo v službo, da preživijo, svojim strankam predavajo o tem, kako postati finančno neodvisen.

Kondicijski trenerji, ki sami nimajo nobene kondicije, oblikujejo kondicijske treninge za vrhunske športnike.

Zdravniki kadilci, ki imajo sami visok pritisk in prekomerno težo, svojim pacientom pridigajo o škodljivosti kajenja, soli in nezdrave prehrane.

Tisti, ki sami ne morejo shujšati, vodijo tečaje hujšanja.

Glede na pogostnost pojavnosti gornjih primerov bi lahko prisotnost Dunning-Krugerjevega sindroma v naši družbi še najbolje opisali kot »normalno stanje«.

Toda samo zato, ker si človek želi, da bi bile stvari drugačne, kot so, in na vse pretege zanika dejansko stanje, ni dejansko stanje nič drugačno.

Pravzaprav je Dunningove raziskave sprožil primer bančnega roparja, ki je bil šokiran, ko so ga prijeli na podlagi posnetkov varnostnih kamer: bil je namreč prepričan, da je zaradi limoninega soka, ki si ga je namazal na obraz, neviden za kamere.

Tovrstno tiščanje glave v pesek je prisotno vsepovsod: če si na primer pogledamo samo trmasto večdesetletno vztrajanje pri Keynesovem pristopu kljub jasni superiornosti Avstrijske šole Ludwiga von Misesa, nam mora biti takoj jasno, da prav zaradi tega nesmisla globalne gospodarske krize ne samo še zdaleč ni konec, ampak da se nam obeta popoln zlom sistema. (Kar pa pravzaprav sploh ne bi bilo slabo, ampak nasprotno, naše edino upanje na streznitev.)

Tudi zgodovina (pa ne samo zgodovina) medicine je polna klasičnih primerov nojevskega obnašanja.

Zgodovina nas uči, da se človek iz zgodovine ne nauči ničesar. – Hegel

Bo kar držalo.

Glava v pesku

V splošnem imajo ljudje pretirano dobro mnenje o svojih sposobnostih na mnogih družbenih in intelektualnih področjih. V štirih študijah so avtorji ugotovili, da so tisti, ki so se zelo slabo odrezali pri testih, ki so merili njihov smisel za humor, znanje slovnice in logiko, močno precenjevali svoje rezultate in sposobnosti na zadevnih področjih. Čeprav so na primer v resnici od sto možnih točk dosegli le 12, so sami ocenili, da so jih dosegli 62. Več analiz povezuje to odstopanje s pomanjkljivo metakognitivno sposobnostjo oziroma sposobnostjo razlikovanja pravilnega odgovora od napačnega.

Problemi niso rešljivi na ravni zavesti, ki jih je ustvarila. – Albert Einstein

Ko gre za prepoznavanje lastnega neznanja, je človekova zavest precej nizka.

Problemi niso rešljivi na ravni zavesti, ki jih je ustvarila

Sindrom anosognozije – nevidne pomanjkljivosti oz. invalidnosti, ki je pri sebi ni mogoče niti prepoznati niti dojeti – je prvi opredelil Babinski in sicer v kontekstu hemiplegije (paralize leve ali desne polovice telesa). Ne samo, da se pacienti paralize očitno niso zavedali ali se obnašali, kot da je ni; ko je takemu pacientu n.pr. rekel, naj premakne svojo levo (paralizirano) roko, se je pacient naredil, da ga ne sliši ali mu ni hotel ustreči, ampak je namesto tega prišel na dan z najrazličnejšimi izgovori (od katerih je bil eden bolj neverjeten od drugega) ali pa je paralizirano roko premaknil s pomočjo svoje druge (neparalizirane) roke – tako, kot bi premaknil nek predmet.

Po Ramachandranu je anosognozija posledica tega, da se leva in desna hemisfera možganov različno odzivata na nepričakovane informacije. Leva polovica možganov se bori proti kakršni koli spremembi obstoječega stanja. Da bi ohranila posameznikov miselni model sveta nedotaknjen, uporablja zanikanje, racionalizacijo in najrazličnejše druge trike. Desna polovica možganov, ki deluje kot detektor anomalij ali »hudičev odvetnik«, pa razkrinkava nedoslednosti in vedno znova spodbija model sveta, ki ga je razvila leva hemisfera. Kadar desna polovica možganov izgubi sposobnost odkrivanja anomalij ali komuniciranja teh anomalij levi polovici možganov (n.pr. zaradi kapi), dobi leva polovica možganov absolutno prevlado. Posledica tega je anosognozija.

Ko ima klinika za hujšanje v pritličju restavracijo s hitro hrano

Kakšna je verodostojnost finančnih svetovalcev, ki predavajo o finančni neodvisnosti, sami pa niso finančno neodvisni?

Koliko lahko športnik zaupa kondicijskemu trenerju, ki sam nima nobene kondicije?

Koliko gre verjeti strokovnjakom za hujšanje, ki sami niso sposobni niti shujšati niti obdržati vitke linije?

Kako motivirani so pacienti zdravnikov-kadilcev z visokim pritiskom in prekomerno težo, ki jim pridigajo o škodljivosti kajenja, soli in nezdrave prehrane?

O tem ve veliko povedati Dr Savine, ki se trudi ljudi ozdraviti sladkorne bolezni v bolnišnici, ki ima v pritličju restavracijo s hitro hrano.

Ko diabetični pacienti gledajo, kako se medicinske sestre in zdravniki v bolnici, kjer ima 80 odstotkov pacientov sladkorno bolezen, vsak dan za malico, kosilo in večerjo bašejo s pleskavicami in čokoladnim pecivom, potem skočijo pa še na čik pavzo, ni nič čudnega, če vsa njegova priporočila padejo na gluha ušesa.

Če bi ljudje zaradi dunajskih zrezkov, pomfrita, pšeničnih izdelkov, sladkorja v roku desetih minut dobili zelene bradavice na obrazu, tovrstne "hrane" najbrž ne bi jedli. Problem je v tem, da nastale škode pogosto ni mogoče videti takoj, ampak se posledice pojavijo šele čez leta: v obliki debelosti, diabetesa, arterioskleroze, kapi, raka.

In rešitev?

Vem, da nič ne vem

Očitno je anosognozija bolezen, ki dobro prikriva svoj obstoj: če jo imate, potem tega ne morete vedeti, kar seveda za sabo neizogibno potegne obžalovanja vredne ali celo tragične posledice.

Iz tega jasno sledi, da je za posameznika edini logični pristop, da preventivno smatra, da jo ima – in da skladno s tem tudi ravna. Sokrat, ki velja kot največji modrec vseh časov, je vedel, da v bistvu ne ve ničesar. Zato nikoli ni ničesar trdil, ampak je vedno znova samo spraševal.

Želite postati finančno neodvisni? Pojdite se učit k tistim, ki so ta cilj dosegli.

Želite izboljšati svojo kondicijo? Biti postaven in mišičast pri 25-ih ni nobena umetnost. Vprašajte raje tistega, ki vam je s svojo formo, rezultati in odsotnostjo poškodb lahko za zgled pri svojh 40-ih.

Želite shujšati, dvigniti raven energije in optimizirati svoje zdravje? Pojdite po nasvet k tistim, ki jim je to ne samo uspelo, ampak ki globoko v srednja leta svojo vitko linijo, energičnost in zdravje vzdržujejo praktično brez napora. Pri tem je seveda ključno, da ne posnemate njihove specifične prehrane in življenjskega sloga, ampak princip, ki so ga pri tem uporabili: nutrigenomični profil®.

Prvič objavljeno: 01-09-2010

Zadnjič spremenjeno: 31-07-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh