EPIGENETSKA USODA: "Si, kar ješ" - pa je res tako?

Pogosto slišimo, da je človek tisto, kar jé. Nedavne raziskave pa kažejo, da bi bilo bolj pravilno reči, da ste ne tisto, kar jeste, ampak tisto, kar so - ali česar niso - jedli vaši stari starši. Že leta 1986 je revija Lancet objavila rezultate študije, iz katerih je razvidno, da slaba prehrana nosečnice sovpada z bistveno večjo dovzetnostjo za kardiovaskularne bolezni otroka v obdobju odraslosti. Danes vedno večje število raziskav dokazuje, da pogoji za razvoj zarodka v maternici vplivajo na otrokovo zdravje – in to ne samo v otroštvu, ampak celo življenje. Toda kaj, če se vse skupaj začne še celo pred nosečnostjo: ali je mogoče, da zgodnje izkušnje v obdobju odraščanja spremenijo karakteristike genov, ki jih starši prenesejo na svoje otroke? Sam koncept se zdi precej kontroverzen. Konec koncev je nedvoumno dokazano, da lahko življenjski slog – se pravi način, kako posameznik živi svoje življenje – na primer uniči njegova pljuča, mu povzroči debelost ali diabetes, ali celo pospeši njegovo smrt, vendar pa ne more spremeniti njegovih genov, njegove DNK. Nespremenljivost genov pa avtomatično pomeni, da človekov življenjski slog ne vpliva na to, katere gene človek prenese na svoje potomce. Nadalje nas darvinizem uči, da okolje (prehrana in življenjski slog) na posamične vrste (gene) ne more imeti tako hitrega učinka; prav nasprotno: evolucijske spremembe naravne selekcije naj bi se izoblikovale počasi, skozi generacije in generacije, tekom milijonov let. In vendar se zdi, da zadeva ni tako preprosta in nedovumna. Od genetike… Nedavno sem v spletni publikaciji TIMES naletela na zanimivo informacijo o začetkih raziskav na področju epigenetike. Zgodba se odvija v odmaknjenih, zasneženih širjavah severne Švedske, v občini Norrbotten, kjer le tu in tam naletimo na kakšen zaselek in kjer na eni kvadratni milji v povprečju živi le šest ljudi. Izoliranost tega območja je imela v preteklosti velik vpliv na kakovost življenja skupnosti: vsaka slaba letina je pomenila lakoto in pomanjkanje. Prav zaradi tega taka mikropopulacija najbolje razkriva delovanje genov v vsakdanjem življenju. V časih, ko ljudje še niso imeli dostopa do sodobnih načinov transporta, je bil največji problem za tovrstne skupnosti, da vremena in s tem letine ni bilo mogoče predvideti vnaprej. V letih 1800, 1812, 1821, 1836 in 1856 so tako zabeležili popolno uničenje pridelkov, ki je za sabo potegnilo izjemno trpljenje. Toda v letih 1801, 1822, 1828, 1844 in 1863 je zemlja oblino obrodila in taisti ljudje, ki v prej naštetih zimah niso imeli česa jesti, so se zdaj lahko dobesedno prenajedali mesece in mesece. Vprašanje je, kakšni so bili dolgoročni učinki izmenične preobilice in pomanjkanja hrane na otroke, ki so odraščali v Norrbottenu v 19. stoletju, in njihove potomce? Izkazalo se je, da zelo veliki. Tega raziskovalnega projekta se je v 80-ih letih dvajsetega stoletja lotil Dr Lars Olov Bygren, specialist za zdravstveno preventivo. Za vzorec je vzel 99 naključno izbranih posameznikov, rojenih v fari Overkalix leta 1905 in s pomočjo arhivskih dokumentov izsledil njihove prednike dve generaciji nazaj. V skrbno vodenih kmetijskih arhivih je Byrgen s svojima dvema sodelavcema našel podatke o tem, koliko hrane so v času odraščanja imeli na voljo starši in stari starši posameznikov v izbranem vzorcu prebivalstva. Njihove ugotovitve: ekstremni zunanji pogoji (kot na primer skorajšnja smrt od lakote) lahko pustijo svoj pečat na genetskem materialu, se pravi v jajčecih in spermi. Tovrstni pečati na DNK lahko uberejo evolucijsko bližnjico in prenesejo spremenjene lastnosti na potomce v eni sami generaciji.

Byrgenove raziskave so pokazale, da so v Overkalixu dečki, ki so bili deležni redkih zim, v katerih so imeli na voljo preobilico hrane (in tako v eni sami sezoni prešli z normalne količine hrane na nažiranje), kasneje postali očetje in stari očetje potomcev, ki so imeli krajšo življenjsko dobo.
Na kratko povedano: vnuki dečkov v Overkalixu, ki so živeli v zimah, ko je bilo hrane na pretek, so živeli v povprečju šest let manj kot vnuki tistih, ki so utrpeli pomanjkanje zaradi slabe letine. Po kompenzaciji za nekatere socio-ekonomske faktorje je razlika v življenjski dobi narasla na osupljivih 32 let. Tudi kasnejše študije populacije Norrbottena so potrdile bistveno krajšo življenjsko dobo tako pri moških kot tudi ženskah: tudi vnukinje deklic, ki so šle skozi obdobja preobilja, so živele krajše življenje. Če povzamemo:
Podatki kažejo, da je pri otrocih že ena sama zima prenajedanja s hrano sprožila biološko verigo dogodkov, zaradi katere so njihovi vnuki umrli desetletja prej kot njihovi sovrstniki.
Kako je to mogoče? ... k epigenetiki Byrgen je dokazal, da ne podedujemo samo genov, ampak tudi program njihovega delovanja oziroma njihove privzete nastavitve. Rodilo se je novo področje znanosti: epigenetika.
V svojem bistvu epigenetika proučuje tiste spremembe v delovanju genov, ki ne pomenijo spremenjene DNK, a se kljub temu prenesejo najmanj na naslednjo generacijo potomcev.
Za nastavitve genov oziroma njihovo izraznost je odgovoren epigenom, to se pravi celični material, ki se nahaja na zunanji površini genoma. Od tod tudi prefiks »epi«, ki pomeni »nad« ali »onkraj«. Dejansko gre za program: ti epigenetski markerji namreč izključujejo (deaktivirajo) in vključujejo (aktivirajo) posameznikove gene ter določajo njihovo »glasnost«. Zunanji dejavniki, kot so prehrana, stres, prenatalno okolje razvoja zarodka v maternici, lahko pustijo svoj pečat na genih, ki je prav tako deden kot geni sami. Za obstoj epigentskih markerjev znanstveniki pravzaprav vedo že vsaj od sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Toda do zadnjih let drugega tisočletja so epigenetski pojavi v primerjavi z DNK igrali kvečjemu drugo violino. Sicer je res, da je epigenetsko programiranje vedno veljalo kot pomembno: konec koncev, vse celice človeškega telesa vsebujejo isto DNK; proces celične diferenciacije se sproži šele, ko določeni epigenetski procesi pri zarodku v maternici vključijo oziroma izključijo ustrezne gene. Z epigenetiko je mogoče verodostojno pojasniti tudi tisto, česar tradicionalna genetika ni sposobna razložiti: na primer, zakaj se pri paru identičnih dvojčic pri eni razvije raka na dojki, pri drugi pa ne. Ali zakaj je avtizem štirikrat bolj pogost pri dečkih kot pri deklicah. Ali zakaj skrajna nihanja v količini razpoložljive hrane v kratkem času lahko pripeljejo do orjaških sprememb v obsegu življenjske dobe. V navedenih primerih so lahko prisotni isti geni, ki pa se razlikujejo po svoji izraznosti. V ilustracijo si lahko pomagamo z analogijo računalnika: če je genom strojna oprema, je epigenom programska oprema. Na isti tip računalnika je mogoče naložiti različne operacijske sisteme. Čipi (DNK) so enaki, programska oprema (strategija preživetja oz. privzete nastavitve DNK) pa se razlikuje. Rezultat je različno delovanje, zmogljivost in uporabnost sistema (organizma). Epigenetska usoda To, da ne podedujemo genov kot takih, ampak striktno v kombinaciji s programom, ki določa tudi delovanje in privzete nastavitve genov, je hkrati slaba in dobra novica. Zakaj? Po eni strani lahko razvade kot na primer kajenje in prenajedanje, spremenijo epigenetski program vaše DNK tako, da n.pr. okrepijo delovanje genov za debelost in diabetes, ter zmanjšajo izraznost genov za dolgo življenje. Medtem ko smo že vsi slišali, da si s kajenjem ali prekomernim uživanjem hrane lahko skrajšate življenje, pa je manj znano, da lahko vaše slabe navade povzročijo povečano tveganje bolezni in zgodnje smrti pri vaših otrocih – še preden so bili ti sploh spočeti. Po drugi strani pa je vsak dan na voljo vedno več znanja o tem, kako je mogoče načrtno vplivati na epigenetske markerje in s tem utišati nezaželene gene ter povečati glasnost tistih, katerih delovanje pozitivno vpliva na naše zdravje, počutje in dolžino življenja. Testiranje DNK – smiselno ali ne? Farmacevtske družbe že več let pospešeno razvijajo epigenetske preparate, ki naj bi utišali gene, odgovorne za različne bolezni, ali na primer stimulirali vključevanje genov, ki zavirajo razvoj tumorjev. Pri tem pa je treba upoštevati, da večine bolezni ne pogojuje en sam gen, ampak medsebojno delovanje več različnih genov; ti mehanizmi so kompleksni in zaenkrat še slabo raziskani. O ugotavljanju prisotnosti posamičnih genov in uporabnosti tovrstnega pristopa Dr Peter J.D'Adamo v svoji knjigi The GenoType Diet v tretjem poglavju opredeljuje laboratorijsko testiranje DNK kot »drago in zamudno«. Nadalje izvemo, da laboratorijski testi obstajajo samo za nekatere bolezni, ne pa tudi za nagnjenja k motnjam, kot so debelost, pretirana odzivnost imunskega sistema in pretirana toleranca »vsiljivcev« - se pravi, prav tiste težave, s katerimi se človek najbolj pogosto spopada v praksi. Z analizo DNK je torej mogoče pridobiti le zelo omejene informacije; postavlja se tudi vprašanje, za katere bolezni je opraviti testiranje sploh smiselno.
Trenutno s testiranjem DNK še ne moremo neposredno opredeliti tveganja za vse dedne bolezni, ki jih poznamo.
Tako na primer na podlagi testiranja DNK ni mogoče niti približno ugotoviti tveganja za Alzheimerjevo bolezen. Vemo sicer, da je gen APO E4 povezan z Alzheimerjevo boleznijo, a korelacija je zgolj 35 odstotna, kar pomeni, da ob prisotnosti tega gena obstaja samo 35 odstotkov možnosti, da se bo bolezen resnično razvila. Po drugi strani pa ima človek, ki ima v družini dva ali več krvnih sorodnikov z Alzheimerjevo, prav tako 35 odstotkov možnosti, da bo zbolel tudi sam. Kot smiselna in v praksi uporabna alternativa analizi DNK se ponuja ugotavljanje GenoTipa po D’Adamu, kjer lahko iz prisotnosti nekaterih izbranih genov v kombinaciji z biometričnimi meritvami z zelo veliko mero zanesljivosti sklepamo na prirojeno epigenetsko programiranje oziroma privzete nastavitve genov, ki pogojujejo tveganje za določene bolezni. Ta pristop je ne samo precej cenejši kot analiza DNK, ampak podaja tudi strategije za zmanjšanje tovrstnih tveganj na najmanjšo možno mero.
Večine danes znanih bolezni ne povzroča en sam gen, ampak nastanejo z interakcijo med več geni.
Čeprav je D'Adamova knjiga The GenoType Diet izšla že leta 2007, ostaja dejstvo, da testov za ugotavljanje tovrstnih interakcij v času pisanja tega prispevka (julij 2010) še nimamo. Od približno 30,000 genov človeškega genoma so danes kolikor toliko dobro raziskani le nekateri, in ti nikakor ne predstavljajo edinih faktorjev tveganja. Človek se vpraša, ali je glede na to smiselno plačati nekaj sto evrov za analizo manj kot 50 genov, iz katere je v končni fazi mogoče z relativno zanesljivostjo sklepati zgolj na genetsko pogojeno sposobnost razgradnje laktoze, kofeina, alkohola, sladkorja in maščob, ter na morebitno povečano potrebo po uživanju antioksidantov? Za razliko od tovrstnih analiz DNK GenoTipi po D'Adamu podajajo jasno sliko o šestih osnovnih tipih interakcij in h kateremu od njih je posameznik nagnjen. Prav iz tega pa izhajajo najpomembnejši dejavniki tveganja in verjetnost nekaterih bolezni, kakor tudi praktične, posamičnemu organizmu in njegovi krvni skupini prijazne strategije v smislu prehrane, vadbe in življenjskega sloga, ki povečujejo možnosti posameznika - in njegovih potomcev - za dolgo življenje, vitalnost in optimalno telesno težo. Vaši geni, vaša odgovornost Če malo pobrskate po medmrežju, boste hitro ugotovili, da obstajajo številni in zelo prepričljivi dokazi, da niti farmacija niti medicina skupaj s svojimi komplementarnimi industrijami nista zainteresirani, da bi našli zdravila za bolezni in sindrome, ki pestijo sodobnega človeka. Ravno obratno: v Keynesovem duhu našega časa, kjer je ključna beseda »rast« oziroma »širitev«, si na vse možne načine prizadevata zagotoviti vedno večji poslovni obseg. To pa je mogoče samo z načrtnim, sistematičnim zatiranjem informacij in znanja o dejansko učinkovitih, človeku prijaznih preventivnih pristopih, zdravilih in metodah, usmerjenih k doseganju zdravja in dobrega počutja, ob hkratnem namernem laganju, zavajanju ter nasilnem uvajanju in vzdrževanju kolektivistično usmerjenih sistemov, izrecno zasnovanih tako, da za vsako ceno in proti vsaki človeški logiki vsiljujejo posamezniku v veliki meri povsem nesmiselna in nemalokrat izrecno škodljiva ter vedno pogosteje obvezna cepljenja, »preventivne« preglede, tretmaje, in preparate, ki v človeku izrecno ustvarjajo bolezen in trpljenje. Prav tako ne poznam nobene vlade, ki bi želela povečati povprečno življenjsko dobo svojega prebivalstva, saj vsaka vlada vse upokojence vidi kot neproduktivne »nekoristne« jedce, ki obremenjujejo državno (pokojninsko, zdravstveno, socialno...) blagajno, v prazno trošijo omejene energetske in naravne vire, ter zasedajo bivalni prostor. Ali je potem kaj nenavadnega, da so nam v EU vsilili Codex Alimentarius, preprečili obvezno navajanje gensko spremenjenih organizmov v izdelkih, dovolili uvedbo gensko spremenjenih organizmov v krmi za živino in uporabo nano tehnologije v prehrani, kozmetiki in drugih izdelkih za nego telesa, kljub izredno prepričljivim dokazom, da imamo lahko od tega ljudje posamično in kolektivno neizmerno in nepopravljivo škodo? Ali sploh še koga preseneča, da vlade v EU in po svetu s subvencijami podpirajo prav tiste vrste kultur – pšenico, koruzo in sojo – ki so najmanj primerne za človeško potrošnjo? Da spodbujajo industrijske, neekološke načine kultivacije pridelkov in vzreje živali za zakol ter pridelavo mleka in jajc, ki so najbolj uničujoči za okolje in najbolj nehumani hkrati, in katerih rezultat je za povrhu še človeku strupena hrana? Kako se lahko sploh še kdo čudi, da nam oblasti na vsakem koraku omejujejo in otežujejo dostop do surovega mleka pašnih živali, ko pa je vendar dokazano, da je prav pasterizacija in homogenizacija tista, ki spremeni odličen in izredno hranljiv naravni proizvod v nekaj, kar je za človekov organizem ne samo neuporabno, ampak celo izrazito problematično? Kljub izredno hitremu napredku na področju epigenetike torej od tistih, ki se financirajo z državnimi in mednarodnimi sredstvi in dotacijami farmacevtske industrije, ne gre pričakovati za posameznika pozitivnih, praktično uporabnih rezultatov. Prav zato je toliko bolj razveseljujoče, da je po zaslugi človekovi dobrobiti zavezanih znanstvenikov – posameznikov, kot so na primer Peter J.D'Adamo, Bruce Lipton, Dawson Church (če omenimo samo nekatere), že zelo veliko znanega o tem, kako lahko za optimalne nastavitve svojih genov – in genov svojih potomcev – vsak od nas največ stori prav sam: s hrano, rekreacijo, življenjskim slogom in ustreznimi odločitvami, ki iz tega izhajajo. Seveda pa mora človek za to najprej poznati svoj (epi)genetski ustroj, se pravi svoj nutrigenomični profil.

Prvič objavljeno: 22-07-2010

Zadnjič spremenjeno: 31-07-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh