EPIGENETSKA USODA: O miših in ljudeh

V svojem bistvu epigenetika proučuje tiste spremembe v delovanju genov, ki ne pomenijo spremenjene DNK, a se kljub temu prenesejo najmanj na naslednjo generacijo potomcev.

Kakor je to področje znanosti zelo kompleksno, pa so nekateri epigenetski procesi dokaj enostavni.

Med glavne mehanizme vključevanja, izključevanja in modulacije izraznosti genov spadata metilacija DNK in posttranslacijska modifikacija histonov.

Koncept prehrane po GenoTipu, ki je tudi del celovitega nutrigenomičnega profila, vam omogoča, da te procese optimalno izkoristite za doseganje vaših ciljev v smislu zdravja, vitalnosti in optimalne telesne teže.

Metilacija kot način uravnavanja glasnosti vaših genov

Medtem ko so za evolucijsko spremembo genoma potrebne mnoge generacije, pa je za spremembo epigenoma potreben zgolj dodatek ene same metilne skupine. Metilna skupina je osnovna enota v organski kemiji: en atom ogljika v kombinaciji s tremi atomi vodika.

Metilacija je proces, v katerem se metilna skupina prilepi na specifično mesto na posamičnem genu in s tem povzroči, da celica izgubi dostop do tistega dela DNK. V bistvu metilacija blokira dostop do informacij, shranjenih v zadevnem sklopu genetskega zapisa, ki je tako »utišan« oz. izključen. Za dejansko deaktivacijo nekega gena se mora proces metilacije odviti v precejšnjem številu ustreznih celic. V nasprotnem primeru se nek nezaželen genetski ukaz (n.pr. »povzroči diabetes« ali »ne pokuri nobene maščobe«) še vedno lahko prebije v ospredje.

Metilacija vpliva na dva vidika naše genetske dediščine: na lastnosti, na katere potem, ko se enkrat oblikujejo, ne moremo vplivati, in na lastnosti, ki jih tekom življenja lahko spreminjamo. Med nespremenljivimi lastnostmi najedmo na primer barvo oči, barvo kože, krvno skupino. Med spremenljive pa spadajo lastnosti, kot so metabolizem, telesna odpornost, splošna vitalnost.

Kadar pride na primer do metilacije (in s tem izključitve) genov za diabetes in debelost že v času razvoja zarodka v maternici, obstaja pri takem posamezniku precej manjša verjetnost, da se bosta ti dve bolezni dejansko tudi razvili.

Metilacija odloča o ključnih vprašanjih, kot na primer: Ali se bodo vaši reaktivni geni pretirano odzvali na cvetni prah? Ali bodo vaši varčni geni vztrajno preprečevali izgorevanje vsakega grama telesne maščobe? Ali bodo vaši tolerantni geni dovolili vstop in obstoj vsiljivcem, pred katerimi bi vas pravzaprav morali braniti?

Z epigenetiko do vitkosti – kljub podedovanim genom

Koncept pomembnosti metilacije DNK v smislu spreminjanja fizičnih lastnosti organizma (fenotipa) je bil prvič predlagan v 1970-ih, toda šele leta 2003 so bile narejene temeljitejše raziskave v tej smeri. Šlo je za znamenit eksperiment z laboratorijsko vzgojeno vrsto miši agouti. Prav gen agouti je tisti, ki v aktivni obliki mišim daje zlat kožušček ter nagnjenost k zgodnjemu razvoju debelosti in diabetesa. V raziskovalnem poskusu so znanstveniki eno skupino brejih miši krmili s hrano, ki so jim dodajali obilico vitaminov B (folna kislina, vitamin B12 in betain hidroklorid), medtem ko je kontrolna skupina brejih miši dobivala običajno laboratorijsko hrano.

Vitamini B, ki so bogati z metili, so povzročili vezavo metilnih skupin na gen agouti v času razvoja zarodkov v maternici, in s tem spremenili njegovo izraznost. Mišjim materam, ki so uživale tako obogateno prehrano, so se skotili zdravi mladički z rjavim kožuščkom in normalno težo, pri katerih niso zasledili nobene nagnjenosti k sladkorni bolezni. Pri tem se genomska struktura mišje DNK ni spremenila.

Nasprotno pa so imeli mišji mladiči iz kontrolne skupine – tako, kot gre od agouti gena tudi pričakovati – zelo visoko nagnjenost k raku, debelosti in diabetesu. Še zlasti je bilo zanimivo dejstvo, da so metilirane, vitke, rjave miši v takem stanju ostale vse življenje.

Dodajanje metilnih skupin v prehrano je spremenilo izraznost gena agouti, in to ne samo pri materah, ampak tudi pri mladičih. Enake rezultate je dala študija iz leta 2006, kjer so v mišjo hrano dodali fitoestrogen iz soje.

Te študije so pomembne predvsem zato, ker jasno kažejo, kako lahko zunanji dejavniki, v konkretnem primeru prehrana, drastično vplivajo na delovanje genov tako, da jim spremenijo izraznost, pri čemer se genski zapis ne spremeni.

V »veselem« pričakovanju

Že dolgo je znana povezava med življenjskim slogom in prehrano nosečnice in zdravjem novorojenega otroka, a do nedavnega so se priporočila v zvezi s tem nanašala zgolj na omejitev oz. prenehanje uživanja alkohola in kajenja. Toda zaključki nedavno objavljenih raziskav kažejo, da se zarodek ne samo odziva na subtilna sporočila matere o njenem trenutnem stanju prehranjenosti, ampak da si te odzive zapomni za zelo, zelo dolgo časa.

Zima lakote

Proti koncu druge svetovne vojne so zavezniki na Nizozemskem izvedli neuspešno vojaško operacijo Zelenjavni vrt (Operation Market-Garden), s katero so hoteli zavzeti celo vrsto mostov in s tem omogočiti zavezniškim silam neposreden vstop v Nemčijo ter hiter konec vojne. Čeprav namen operacije ni imel popolnoma nobene zveze z zelenjavnimi vrtovi ali hrano kot tako, pa je ironija usode hotela drugače. V pomoč zaveznikom se je nizozemska vlada v izgnanstvu odločila, da bo v času operacije izvedla železniško stavko v okupirani Holandiji, in s tem preprečila hiter protinapad Nemcev v zgodnji fazi operacije Zelenjavni vrt. Na nesrečo je operacija propadla in edini učinek stavke je bil, da so Nemci nemudoma zasegli vsa motorna vozila in celo kolesa. Hkrati so Nemci razstrelili vse jeze v zahodni Holandiji in tako v celoti blokirali dobavo hrane.

Zima 1944-45, ki je sledila, je bila ena najhujših v evropski zgodovini. Lokalna žetev ni mogla zagotoviti dovolj hrane ljudem v mestih. Sladkorna pesa in tulipanove čebulice so postale del vsakdanje prehrane. Ljudje so kurili pohištvo in lesene dele hiš, da niso zmrznili od mraza. V začetku leta 1945 so živilske karte zagotavljale 400–800 kalorij na osebo na dan; od lakote je umrlo 30.000 ljudi. Če pomislite, da v povprečju človek potrebuje 2.000, nosečnica pa 2.300 kalorij dnevno, si lahko predstavljate, da so bile razmere resnično krute. Kljub temu pa se je v tem času rodilo skoraj 40.000 otrok, in nizozemske oblasti so za vsakega teh novorojenčkov vestno zabeležile statistične podatke, kot na primer ime, datum rojstva in težo.

[Tu si ne morem kaj, da se ne bi skrajno resno vprašala, kako je mogoče, da se v časih vojne, gospodarske krize, brezposelnosti, raznih dolgotrajnih naravnih (ali umetno ustvarjenih) katastrof, kot so dolgoletne suše, poplave, lakote, epidemije, in v drugih izrazito neugodnih življenjskih pogojih, kot je na primer skrajno zaskrbljujoča toksičnost življenjskega prostora, kot smo ji trenutno priča na svetu, na čelu z načrtno povzročenim naftnim vulkanom v Mehiškem zalivu, ki praktično simbolizirajo pojem pomanjkanja in neizrekljivega, dolgoletnega trpljenja, ki mu ni videti konca, ljudje še naprej odločajo za rojevanje otrok? Le kdo pri zdravi pameti lahko na primer v vojnem času sprejme tako neodgovorno, da ne rečem brezvestno odločitev? Že tisti, ki so že na svetu, nimajo česa jesti, pa prostovoljno in nemalokrat celo načrtno spravljajo na svet nova lačna usta, za katera je že vnaprej jasno, da bodo tako pred rojstvom kot po njem brez izjeme trpela lakoto, žejo, mraz, stalno negotovost, strah, grozo, bolezen in tako naprej – skratka, da jih namesto zdravih pogojev za razvoj in človeka dostojno življenje ne čaka nič drugega kot nenehna borba za golo preživetje? Kje je tu vest, odgovornost, ljubezen do sebe, do sočloveka (z novimi rojstvi oz. večjim številom prebivalstva se povečuje pomanjkanje za vse) in do lastnega otroka, ki ga lastni starši pri polni zavesti praktično že vnaprej, še preden se je sploh rodil, obsodijo na nečloveško mučenje, in pri tem še zatrjujejo, kako radi ga imajo?]

Kakorkoli že, v 1960-ih so znanstveniki začeli proučevati te zdaj že odrasle otroke, ki so bili spočeti tik pred ali med »zimo lakote«. Rezultati so bili naravnost šokantni. Pri vseh so opazili običajne komplikacije, toda zlasti tisti otroci, ki so kot zarodki v zadnjem trimesečju pred rojstvom utrpeli višek lakote, so imeli ob rojstvu zelo nizko težo. Sčasoma se je njihova teža sicer normalizirala, toda ko so odrasli, so pri njih opazili visoko pogostnost diabetesa. Ne samo to: tudi otroci teh otrok so bili ob rojstvu manjši od povprečja.

Novorojenčki, ki so bili na višku stradeža v prvih šestih mesecih prednatalnega razvoja, so imeli ob rojstvu normalno težo, toda kasneje so se jim tipično rojevali nenavadno majhni otroci.

Pri otrocih, ki so bili izpostavljeni stradanju v času, ki so ga preživeli v maternici, so kasneje opazili povišano pogostnost obstruktivnih bolezni pljuč ter bolezni ledvic. Tisti, katerih matere so stradale na začetku nosečnosti, so bolj pogosto razvili arteriosklerozo, visok krvni pritisk, motnje v strjevanju krvi, debelost; poleg tega so pri njih opazili trikrat večjo pogostnost bolezni srca in ožilja. Hčerke nosečnic v zimi lakote so se v srednjih letih bistveno bolj pogosto spopadale z diabetesom in debelostjo, pri sinovih pa so zabeležili bistveno več primerov shizofrenije in pretiran odziv na stres.

Znanstveniki se sprašujejo, kaj je povzročilo tako dramatične vplive na zdravje? In, kar je še bolj pomembno, kako je mogoče, da so ženske, ki so »zimo lakote« doživele kot zarodek v prvem trimesečju, desetletja kasneje rojevale podpovprečno majhne otroke? V vsakem primeru človek dobi vtis, da nismo »to, kar jemo«, ampak da smo veliko bolj verjetno tisto, kar so - ali česar niso - jedli naši stari starši.

Iz semen sušne letine zrasejo bolj kilave rastline

Medtem, ko se akademiki na veliko čudijo, kako je mogoče, da nezdrava hrana in nezdravo okolje vodita v nezaželene, dedne epigenetske spremembe, pa je to kristalno jasno vsakemu uspešnemu kmetu, in to že stoletja. Prav danes me je soseda Darinka, ki me redno oskrbuje z odličnimi jajci, piščanci, bučkami, stročjim fižolom, in drugimi domačimi pridelki s svoje kmetije, v odgovor na moje naivno vprašanje o tem, katera semena so najboljša, poučila, da največ uporablja kar svoja, vendar pa da jih mora včasih tudi kupiti:

»Kajti, če je suša, potem iz semen tiste sušne letine zrasejo bolj kilave rastline.«

(Ob tem je mimogrede še omenila, da so semena iz ljubljanske Semenarne bolj kvalitetna od italijanskih.) Pri tem vas najbrž ne preseneča, da Darinka še nikoli ni slišala besede »epigenetika«. Očitno ji ni treba čakati na rezultate znanstvenih študij, da bi vedela, kako pomembna so kakovostna semena za kakovosten pridelek.

Nič ni resnično, vse je dovoljeno

Ne morem si kaj, da ne bi vedno znova in kamor se obrnem naletela na dejstvo, da velika večina tako imenovanih »znanstvenikov« in visoko izobraženih »strokovnjakov« na področju medicine, farmacije, kmetijstva, živilske tehnologije, biologije, biotehnike in sorodnih področij, ki naj bi se ukvarjala z ustvarjanjem in zagotavljanjem pogojev za zdravje in dobro počutje pri ljudeh, kar je predpogoj za visoko produktivnost posameznika in družbe, razvoj ustvarjalnosti, višjo kakovost življenja, očitno pusti zdravo pamet in sposobnost logičnega sklepanja na pragu visoke šole.

Pravzaprav se zdi, da je v zadnjih desetletjih popolna odsotnost vesti, zdrave pameti in sposobnosti logičnega sklepanja predpogoj za sprejem na naravoslovne fakultete, kar je bilo prej značilno zgolj za družboslovne smeri študija, kot so na primer pravo, politologija, sociologija, obramboslovje, pedagogija, in vsekakor tudi ekonomija. No, odkar na veliko uporabljamo mobilne telefone, brezžične stacionarne telefone in brezžični internet, je prisotnost vesti prej izjema kot pravilo. Zdravo pamet in logično sklepanje uspešno zatira obvezno šolstvo, ki skrbi za rast in razvoj kolektivizma ter prezira in zatira posameznika na vsakem koraku.

"The aim of public education is not to spread enlightenment at all; it is simply to reduce as many individuals as possible to the same safe level, to breed and train a standardized citizenry, to down dissent and originality. That is its aim in the United States, whatever pretensions of politicians, pedagogues other such mountebanks, and that is its aim everywhere else." H. L. Mencken (1924)

V sinergistični kombinaciji z načrtnim, sistematičnim poneumljanjem, ki ga izvajajo izobraževalne ustanove in mediji, najdemo z življenjskimi hranili osiromašeno hrano, bogato s pesticidi, herbicidi, težkimi kovinami in drugimi antihranili, ter kozmetiko in izdelke za nego telesa, ki vsebujejo številne rakotvorne toksine in snovi, ki povzročajo imunske in hormonske motnje pri človeku. Potem je tu še vedno bolj vsesplošno prisoten elektromagnetni smog, medtem ko medicina in farmacija med drugim z obveznim cepljenjem skrbita za to, da je vsak otrok praktično že od rojstva naprej obremenjen z živim srebrom, ki preprečuje normalen razvoj živčnega sistema.

Vsi ti toksini povzročajo ne samo naraščajoče število bolezni, sindromov, alergij in raznoraznih motenj, katerih število iz dneva v dan dramatično narašča, ampak tudi dedne epigenetske spremembe DNK, ki se prenašajo na naslednje generacije.

Odsotnost psihofizičnega ravnovesja avtomatično pomeni nižjo raven energije ter zmanjšane umske in fizične sposobnosti. S tem pa so vse manjše tudi možnosti, da se človek izkoplje iz nesmisla, ki ga živi. Vedno bolj toksično naravno in družbeno-politično-gospodarsko okolje je zgolj posledica, ki potrjuje in krepi uničujočo spiralo negativnega razvoja.

Le tako je namreč mogoče razložiti nedavno odločitev pristojnih organov za klasifikacijo bolezni, da se posamezniki, ki si prizadevajo za zdravo prehranjevanje in uživanje ekološko pridelane hrane, po novem uradno uvrščajo med umobolne.

Le tako lahko razumemo dejstvo, da zdravniki predpisujejo »zdravila«, ki povzročajo smrt medicinskih sester, ki ta »zdravila« dajejo bolnikom.

Ne slepite se, da vam bo katerikoli kolektivistično usmerjen sistem pomagal do zdravja, dobrega počutja, zadovoljstva, sreče, samouresničitve

Zdravje, dobro počutje, zadovoljstvo, sreča, samouresničitev so namreč v izključni domeni vsakega posameznika posebej. Vsak, ki je del kolektivstičnega sistema – v upanju in prepričanju, da ga bo tak sistem rešil – se je odrekel tej pravici. Če ne sprejmete odgovornosti sami zase in namesto tega dovolite nekomu ali nečemu, da poseže v dogajanje in vas »reši«, se odrekate razvoju.

Živimo na planetu, kjer velja: nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Tisti, ki so šibki in zaslepljeni, in so se pustili prepričati, da se morajo podrediti »demokratični volji ljudstva«, da bi preživeli, so lahek plen psihopatov in kolektivističnega, se pravi psihopatskega sistema.

Resnica je ravno obratna od laži, ki vam jih ob vsaki priložnosti trosijo ti psihopati in njihovi hierarhični, torej piramidni sistemi.

Resnica je, da je kolektivističen, piramidni sistem tisti, ki ne more preživeti brez vas. Piramidno zasnovan sistem nima lastne energije – vso energijo dobi od vas! Da bi preživel, vam pije kri, žre živce in vas izčrpava na vsej črti. In kaj dobite v zameno? Vedno manj uporabnih storitev, vedno nižjo kakovost življenja ter vedno višje davke in prispevke za reševanje in ohranjanje pri življenju prav tega istega sistema, ki povsem očitno ne služi vašim, ampak izključno samo psihopatskim interesom!

Scenarij »odrešitve« in »odrešenika« – pa naj ga narekuje cerkev ali EU ali OZN ali kdo drug – je zasnovan z namenom, da človeka – torej vas – oropa suverenosti, ga/vas onesposobi in mu/vam prepreči razvoj.

Življenje brez razvoja je nesmiselno

Človekova perspektiva razvoja je za-vestno so-ustvarjanje sveta, postati resnično samo-za-vesten, sprejemti lastne odločitve, biti odgovoren samemu sebi in ne neki »višji avtoriteti«.

Gre za samo-obvladovanje svojega življenja, za samo-odločbo glede tega, kaj jeste, v kaj verjamete, v kaj vlagate, kako živite. Gre za to, da prevzamete odgovornost za posledice vaših odločitev. To je temelj razvoja. Življenje brez razvoja je nesmiselno. Vse, kar je nesmiselno, pa slej ko prej propade. Kolektivizem na razvoj deluje zaviralno in je kot tak obsojen na propad, skupaj z vsemi, ki tak pristop podpirajo.

Samo, če kolektivizmu obrnete hrbet in začnete izhajati iz tega, kdo ste v resnici, lahko zaživite in uresničite svoje poslanstvo, ki ga imate kot duhovno bitje.

Ker pa kot duhovno bitje na tem svetu brez telesa ne morete uresničiti ničesar, je najbolj smiselno najprej poskrbeti za to, da vam bo telo kar najbolje služilo – se pravi, da boste zdravi, se dobro počutili in imeli predvsem kar se da veliko energije. To pomeni, da morate prevzeti odgovornost za svoje zdravje na svoja ramena.

To pomeni, da se morate naučiti zavestno (pre)programirati vaše gene tako, da bo program njihovega delovanja v prvi vrsti vedno skladen z vašimi cilji (in ne na primer s cilji in interesi kolektivističnega sistema), ob hkratnem upoštevanju razmer, v katerih živite, in ne razmer, v katerih so živeli vaši starši ali stari starši.

Najkrajša in najenostavnejša pot do zdravja in smiselnega epigenetskega programiranja vaših genov pa vodi preko vašega nutrigenomičnega profila.

Prvič objavljeno: 28-07-2010

Zadnjič spremenjeno: 31-07-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh