PREHRANA KOT ORODJE PROGRAMIRANJA VAŠIH GENOV: Nutrigenomika in epigenetika v rokah psihopatov

Do nedavnega je v znanstvenih krogih veljalo prepričanje, da je človekova (telesna) usoda zapisana v njegovih genih. Kljub temu, da ima vsak človek fiksen, torej nespremenljiv nabor genov in s tem predispozicije za določene bolezni, ki iz tega izhajajo, pa ni nujno, da se bodo te bolezni tudi razvile. Da bi se lahko bolezen razvila, se mora najprej aktivirati oz. izraziti ustrezen gen, ki jo pogojuje. Z drugimi besedami, človek ima skozi vse življenje – že v času, ki ga preživi kot zarodek v maternici, pa naprej v obdobju otroštva, mladosti in zrelih let – sposobnost, da poveča ali zmanjša izraznost nekaterih genov, s čimer lahko bistveno vpliva na svoje zdravje in dobro počutje – v pozitivnem in negativnem smislu. Toda kakor je mogoče aktivirati tiste gene, ki podpirajo človekova prizadevanja za kar najboljše zdravje, dobro počutje in dolgo življenje, je mogoče te gene tudi izključiti. In prav tako je mogoče vključiti ali izključiti tiste gene, ki vodijo v nezadovoljstvo, depresijo, bolezen in prezgodnjo smrt.

Kako?

Eden najenostavnejših in hkrati najučinkovitejših načinov, preko katerih je mogoče vplivati na izraznost genov, je hrana, ki jo uživamo.

Nutrigenomika in epigenetika

Medtem, ko se nutrigenomika ukvarja s prilagajanjem prehrane posameznikovemu naboru genov, se epigenetika ukvarja z izraženostjo in nastavitvami teh genov. Res je, da ne moremo storiti ničesar v zvezi s tem, katere kromosome smo dobili od staršev; v nabor ne moremo dodati novih genov ali izbrisati obstoječih. Toda z geni, ki jih dobimo ob spočetju, se zgodba šele začne.

Epigenetiko si človek še najlažje predstavlja kot daljinca za uravnavanje nastavitev na televizorju. Dejstvo je, da je posameznikov osebni genom v principu fiksen in nespremenljiv. Toda celo najosnovnejši geni imajo vgrajen nadzor glasnosti, ki regulira kako »glasno« ali »tiho« je nekemu genu dovoljeno »govoriti«. Začetne nastavitve glasnosti posamičnih genov so podedovane, toda okolje že pred rojstvom in skozi vse življenje spreminja njihovo glasnost. To je epigenetika.

Čeprav se tega verjetno ne zavedate, že celo življenje spreminjate izraznost in s tem delovanje svojih genov. S prvim požirkom vina ali piva ste povečali stopnjo genetske sposobnosti vašega telesa za razgradnjo alkohola. Vsako poletje, ko si prizadevate za privlačno porjavelost, aktivirate gene, ki ščitijo vašo kožo.

Vaši geni niso fiksen seznam predhodno programiranih navodil. So dinamičen, aktiven del vašega življenja. Vsak dan znova se odzivajo na vaše okolje, vašo preteklost in vašo prehrano.

Instant prehrana ne vodi k višji kakovosti življenja

Hitra hrana, instant hrana oz. industrijsko pridelana, predelana in pripravljena hrana, sladkarije, slani prigrizki, razni aditivi in druge kemikalije za izboljševanje barve, okusa, teksture, daljšo obstojnost in tako naprej – nič od tega ne prispeva k človekovemu zdravju in dobremu počutju; prej obratno. To že zdavnaj ni več nič novega in dandanes le še malokdo dvomi o tem. Že dolgo je znano, da sirup z visoko vsebnostjo fruktoze, hidrogenizirane rastlinske maščobe, soja, pomfrit, brezalkoholne pijače z visokim glikemičnim indeksom, industrijsko pripravljeni polpeti iz mletega »mesa« ali soje, hrenovke, klobase, salame, pšenični kruh in tako naprej predstavljajo vir praznih kalorij in antihranil, ki negativno vplivajo na prebavo, presnovo ter, posledično, na delovanje imunskega in hormonskega sistema v človeškem organizmu. Dokazano je, da tovrsten način prehranjevanja vodi v vnetja (ter posledično povišano raven holesterola), visoko raven trigliceridov, diabetes, debelost ter v končni fazi bolezni srca in ožilja in druge zdravstvene težave.

Toda najnovejše raziskave kažejo, da tovrstna industrijsko predelana in pripravljena živila hkrati programirajo človeške možgane – se pravi, spremenijo izraznost človekovih genov tako, da blokirajo center za zadovoljstvo. S tem dodatno povečujejo potrebo po sladkorju, soli in maščobi, kar vodi v vedno večjo potrošnjo tovrstne hrane in pravo zasvojenost, ki je povsem primerljiva z odvisnostjo od kokaina ali heroina.

Z drugimi besedami, uživanje hitre oz. instant hrane v vseh njenih različicah, ki povzroča zmanjšanje občutljivosti centrov zadovoljstva v možganih, vodi v propadanje možganov.

To pravzaprav ne bi smelo biti nobeno presenečenje, saj tovrstna prehrana povzroča propadanje celega telesa. Vsa industrijsko pridelana, predelana in pripravljena hrana, ne samo hitra hrana, sladkarije in podobno, je med glavnimi povzročitelji bolezni in pospešenega staranja, saj med drugim preobremenjuje jetra in povzroča nabiranje kemikalij (predvsem dodatkov v smislu konzervansov, barvil, arom, pa tudi težkih kovin, raznih strupenih substanc in zdravju škodljivih postopkov, povezanih s pridelavo in predelavo) v telesu. Poleg tega gre uživanje tovrstne hrane na račun zmanjšanega vnosa polnovrednih živil, ki bi morala predstavljati temelj človekove prehrane.

Toda pri prej omenjeni spremenjeni izraznosti genov ne gre zgolj za zdravje in dobro počutje telesa kot takega. Zmanjšana dovzetnost za zadovoljstvo ni omejena samo na hrano, ampak pomeni zmanjšanje zadovoljstva in užitka na vseh področjih posameznikovega življenja – od lepote sončnega zahoda pa do spolnosti. V bistvu gre za zmanjšano dovzetnost za vsakdanje življenjske radosti.

Vsi mali in veliki užitki in zadovoljstva, ki nam jih iz dneva v dan ponuja življenje, ostanejo neopaženi, neizkoriščeni in podcenjeni.

In posledica je seveda kronična depresija.

Manj, ko se človek posveča pripravi in zavestnemu uživanju hrane, več »instant« – delno ali v celoti vnaprej pripravljene – hrane zaužije.

Ugotovitev, da je življenje brez kulinaričnih užitkov nevzdržno, dobi v tej luči povsem nove razsežnosti.

Večji ko je vnos »instant« hrane, manj človek v njej uživa, manj ima zadovoljstva v življenju, medtem ko se njegova depresivnost povečuje; z zmanjševanjem zadovoljstva se povečuje potreba po sladki, slani, mastni hrani, kar vodi v vse večjo potrošnjo nezdrave hrane in s tem naraščajočo depresijo, torej v začaran krog.

Toda to še ni vse. Nove znanstvene ugotovitve kažejo na trojno škodljivost hitre hrane: poleg vprašljive hranljive vrednosti in odvisnosti znanstveniki ugotavljajo, da kioski in obrati s hitro oz. vnaprej pripravljeno hrano spodbujajo splošno nestrpnost, ki vodi v napačne odločitve, od katerih so nezdrave prehrambne navade samo vrh ledene gore. Na kratko povedano, instant prehrana vodi v hiter, z naglico in hlastanjem obseden življenjski slog, ki je prav tako nezdrav kot visoki trigliceridi ali debelost, in prav tako depresiven, nezadovoljiv, prazen in neužiten kot hitra hrana sama.

Simboli hitre hrane spodbujajo odzive nujnosti in nestrpnosti

Psihologa Chen-Bo Zhong in Sanford DeVoe na univerzi v Torontu raziskujeta koncept »priprave terena«, ko gre za razvoj navad. Gre za to, da iztočnice v našem vsakdanjem okolju subliminalno aktivirajo ideje, ki nato oblikujejo naše obnašanje. Zanimalo ju je, ali simboli ameriške vseprisotne kulture hitre prehrane morda sprožajo misli o časovnem pritisku in učinkovitosti – in s tem spodbujajo odzive nujnosti in nestrpnosti.

Zamisel sta preizkusila v laboratoriju na naslednji način. Veliki skupini prostovoljcev sta posadila pred računalniški zaslon. Na sredini zaslona je bila slika, na obrobju zaslona pa so se hitro, kot prebliski menjale druge slike – tako hitro, da jih zavestni del možganov ni mogel registrirati. Nekateri prostovoljci so »videli« znane logotipe restavracij s hitro hrano – KFC, Taco Bell, Mc Donald's in tako naprej – medtem ko so drugi videli samo nevtralno sliko.

Po tej »pripravi terena« so vsi prostovoljci morali prebrati kratek odstavek opisne proze. Ne da bi prostovoljci za to vedeli, sta raziskovalca merila čas, ki so ga porabili za branje, da bi videla, ali bodo podzavestne misli na hitro hrano pospešile tempo branja. In pospešile so vsekakor ga. Čeprav jim je bilo rečeno, da si lahko vzamejo poljubno dolgo časa, so tisti, ki so mislili na hitro hrano, brali veliko hitreje od kontrolnih osebkov – in veliko hitreje kot takrat, ko niso bili izpostavljeni predhodnemu podzavestnemu programiranju. Z drugimi besedami, logotipi restavracij s hitro hrano in podobni simboli so v njih ustvarili občutek časovnega pritiska, ki ga v resnici sploh ni bilo.

»Instant« hrana sili k večji učinkovitosti

Kakor so bile nujne ugotovitve zanimive, sta psihologa vseeno hotela pogledati problematiko še na drug način. V drugem poskusu so prostovoljci lahko izbirali med aparatom za pripravo opečenca z nastavkom za štiri rezine ali eno rezino, šampon "dva-v-enem" in navadnim šamponom, in tako naprej. Tisti, ki so bili izpostavljeni predhodnemu programiranju s simboli hitre hrane, so v večji meri izbirali učinkovitejše izdelke kot kontrolni osebki: spomini na BigMac so ustvarjali razpoloženje splošne nestrpnosti, ki je posledično povečala željo po čim hitrejšem dokončanju gospodinjskih opravil.

Kultura hitre hrane = manj prihrankov za prihodnost

V zadnjem poskusu sta znanstvenika ugotavljala, ali kultura hitre hrane vpliva na to, ali si ljudje ustvarjajo prihranke za prihodnost. Ustvarjanje prihrankov namreč zahteva odrekanje »danes« v zameno za večje izplačilo »jutri«. Človek, ki si ne ustvarja prihrankov, je po definiciji nestrpen – in to vse življenje. Tako kot pri hitri hrani gre tudi pri odsotnosti finančnega načrtovanja za takojšnjo zadovoljitev.

Rezultati poskusov ne dopuščajo nobenega dvoma. Pri prostovoljcih, ki so bili predhodno programirani z logotipi hitre hrane, je bila verjetnost, da bodo sprejeli manjšo vsoto denarja zdaj namesto večje vsote čez en teden, bistveno večja.

Že sama izpostavljenost simbolom hitre hrane je v njih sprožila nestrpnost na način, ki lahko ogrozi njihovo bodočo ekonomsko varnost.

Kaj ima smisel in kaj se splača?

Za vas sicer ne vem, ampak meni se zdi vse skupaj zaskrbljujoče.

Bodimo si na jasnem: hitrost in učinkovitost sama po sebi ni slaba. Obstajajo situacije, ko so nujnost in roki ustrezni in potrebni. Na primer, hitro branje pride v poštev, ko moramo v kratkem času predelati goro gradiva za izpit; toda hitro branje Cankarja je čisti nesmisel.

Tako pri pripravi in uživanju hrane kot tudi pri aktivnostih, ki so primarno namenjene uživanju in podaljševanju ustvarjenega užitka, je hitrost in naglica povsem kontraproduktivna.

In dejansko je tudi nezdravo: en kriterij za diagnozo osebnosti tipa A sta hitrost in nestrpnost pri prostočasnih aktivnostih kot so uživanje hrane, sprehod, branje, seks.

Hrana, ki jo zaradi dejanskega ali namišljenega časovnega pritiska v naglici pogoltnemo, namesto da bi jo temeljito prežvečili, je veliko težje prebavljiva, saj se brez žvečenja v želodec ne nateče dovolj prebavnih encimov. Slabo prežvečena hrana ne daje občutka sitosti in je zato pojemo več, kar vodi v preobremenitev prebavnega sistema, debelost, diabetes in druge kronične težave.

Namesto kulinaričnih užitkov je v velikem delu zahodne civilizacije, ki danes na pripravo in uživanje hrane gleda kot nujno zlo, hrana postala vir neskončnih in neslutenih težav, ki že prevevajo vsak vidik človekovega življenja.

Ironija ali namera?

Namen uvedbe koncepta »instant« prehrane naj bi bil prihranek časa – časa, ki bi ga sicer »neproduktivno« porabili v kuhinji – zato, da bi imeli več prostega časa. Toda danes že sama misel na tako hrano v telesu avtomatično aktivira podzavestni občutek naglice in nujnosti in pritiska – občutke, ki ne vplivajo samo na način, kako jemo in na naš prosti čas, ampak na praktično vsak vidik našega življenja.

Poleg tega, da z množico antihranil, aditivov, lektinov in toksinov neposredno uničuje telo, »instant« prehrana in življenjski slog našega časa programira človekove gene za hiter, z naglico, hlastanjem in cenenimi materialnimi dobrinami obseden življenjski slog, ki je prav tako nezdrav, depresiven, nezadovoljiv, cenen, prazen in neužiten kot hitra in industrijsko pripravljena hrana sama.

In ne samo to.

Izraženost genov oziroma program v možganih, ki nastaja kot posledica tovrstnega načina bivanja in odnosa do življenja, je deden. Vsaka naslednja generacija je bolj nestrpna, manj dovzetna za lepoto in radosti življenja, bolj bolna, bolj nesrečna, bolj depresivna in hkrati vedno bolj odvisna od tega, kar ji povzroča to gorje. Človek v takem stanju ni več suvereno bitje, ampak suženj.

Hlapci v službi psihopatov

Z mojega stališča opazovalke, ki se mi je uspelo umakniti na skrajni rob dogajanja in tako živim praktično izven sistema, je vse bolj očitno, da smo kot civilizacija na neki točki psihopatom dopustili, da našo pozornost odvrnejo od bistva in prevzamejo oblast.

Namesto, da bi se ljudje osredotočali nase, se pravi, na človeka in na smisel njegovega življenja, in metode učinkovitosti in produktivnosti podredili višji kakovosti življenja za posameznika in celoto, smo pod okriljem in taktirko psihopatskega sistema v prvi plan postavili dobiček korporacij, materializem in potrošništvo na račun lastnega in kolektivnega zdravja, dobrega počutja, izpolnjujočih medsebojnih odnosov, prijetnega in čistega okolja, in zadovoljstva, ki ga prinaša izpolnjevanje duhovnega poslanstva.

Kaj je psihopatski sistem?

“Impersonal forces over which we have almost no control seem to be pushing us all in the direction of the Brave New Worldian nightmare; and this impersonal pushing is being consciously accelerated by representatives of commercial and political organizations who have developed a number of new techniques for manipulating, in the interest of some minority, the thoughts and feelings of the masses.” ~Aldous Huxley, Preface to A Brave New World

Psihopatski sistem je narobe svet oziroma sistem, v katerem ljudje služijo sistemu in ozkim interesom tistih, ki s sistemom upravljajo, namesto da bi sistem služil ljudem skladno s svojim izvirnim namenom. Za vse psihopatske sisteme je značilna hierarhija oz. piramidna struktura. S perspektive takega sistema in v očeh takega sistema smo ljudje »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!« Tak sistem in tisti, ki s tem sistemom upravljajo, seveda naredijo vse, da bi to dejstvo ljudem prikrili, saj bi ga ljudje sicer v trenutku ukinili.

"These blind slaves are told they are “free” and “highly educated” even as they march behind signs that would cause any medieval peasant to run screaming away from them in panic-stricken terror. The symbols that modern man embraces with the naive trust of an infant would be tantamount to billboards reading, ‘This way to your death and enslavement,’ to the understanding of the traditional peasant of antiquity." ~ Michael A. Hoffman II, Secret Societies and Psychological Warfare

V takem sistemu so ljudje prisiljeni kupovati hitro hrano in instant oz. vnaprej pripravljeno hrano, ker so prezaposleni ali preutrujeni od dela, da bi kuhali.

Ker morajo otroke pošiljati v šolo, jim ni treba skrbeti zanje, medtem ko delajo, in tako sistem zanesljivo poskrbi, da zrasejo v dobre tlačane, še boljše kot njihovi starši. P

Ljudje so postali mezdni delavci, tlačani, ki se pehajo za zaslužkom, da bi lahko kupili stvari, ki jim jih psihopatski sistem prikazuje kot »nujne«, »koristne«, »potrebne« in celo »zdrave«… vključno z avtomobilom, ki ga seveda potrebujejo za to, da se vozijo v službo in po nakupih… zabavno elektroniko, mediji, in drugimi sistemi obveščanja in informiranja, preko katerih sistem v ljudi nenehno vnaša, vzdržuje, krepi in razvija svoje programe.

Izraženost genov oziroma program v možganih, ki nastaja kot posledica načina bivanja in odnosa do življenja, je deden.

Ti programi, ki so za povrh še dedni, človeka pripravijo do tega, da vse bolj zanemarja lasten interes, in hkrati vedno bolj podpira sistem in interese sistema, ne da bi sploh opazil, kaj se mu dogaja in kaj počne. Delo, pridnost, marljivost – to so Slovencu vendar najvišje vrednote!

In rezultat tega dela, pridnosti, marljivosti? Slovenci, skupaj z drugimi narodi Evropske unije in zahodnega sveta, imajo vedno manj energije in vedno manj stika s svojo duhovno esenco. Iz leta v leto postajajo vse bolj zavaljeni, utrujeni, bolni, depresivni, nesrečni, zadolženi, vse bolj oddaljeni od lastnih otrok, ločeni od partnerjev, ločeni od družine, prijateljev, sosedov. Ločeni od samih sebe. Posamično kakor tudi na ravni ljudstva in civilizacije degradirajo, ropajo, uničujejo in posiljujejo sami sebe, svoje najbližje, svoje okolje in celoten planet skupaj z vsem, kar na njem obstaja, vse v imenu ljubezni in denarja in dela in dobička v nenehni gonji za še več stvarmi – kot osel, ki sledi korenčku, ki ga ima privezanega pred gobcem in ki ga nikoli ne bo dosegel. Kot psi, ki se podijo za nedosegljivo kostjo v dirkalni areni.

Kar živimo, ni življenje, ampak životarjenje, začaran krog, uničujoča spirala, ki vodi samo navzdol.

S perspektive psihopatskega sistema so ljudje »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!«

Vse bolj oropano vsakršnega užitka in zadovoljstva postaja v imenu vse večje hitrosti in produktivnosti življenje sodobnega človeka ne samo vsak dan bolj nevzdržno, ampak tudi vedno bolj nesmiselno. V končni fazi to pomeni, da se tudi ne splača.

In vendar nas vse okoli nas vse bolj sili v to smer. Že če vzamemo samo hrano kot eno pojavno obliko in način genetskega programiranja, trenda ni mogoče spregledati. Sprehodite se skozi katerikoli supermarket s hrano in primerjajte današnje število trgovin z živili in njihovo ponudbo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti: ob vse bolj naraščajočem, zdaj že neskončno bogatem izboru instant hrane v tisoč in eni različni preobleki, vam bo hitro jasno, kam pes taco moli.

Za človeka, ki je suvereno bitje, hlapčevstvo in zasužnjenost nima nobenega smisla in medtem je postalo že povsem jasno, da se (mu) tudi splača ne.

“Narod, ki si obeta svobodo in hkrati vztraja pri nevednosti, si obeta nekaj, česar nikoli ni bilo in nikoli ne bo." ~ Thomas Jefferson

Kar nas seveda pripelje do neizogibnega vprašanja: Kakšen je namen tovrstnega programiranja, in komu ali čemu služi?

Višji kakovosti življenja oz. prijetnejšemu danes in jutri za sedanje in bodoče generacije človeških bitij prav gotovo ne. Prišel je čas, da človek temu naredi konec in vzame svojo usodo v svoje roke.

Prvič objavljeno: pomlad 2010

Zadnjič spremenjeno: 30-07-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh