SELEKTIVNA SLEPOTA: Narod si bo pisal sodbo sam, človek pa tudi

Kako je mogoče, da so v Sloveniji na oblast vedno znova izvoljeni eni in isti obrazi?

Zakaj je kljub demokratični politični ureditvi Slovenija še vedno v situaciji, ki se v vseh bistvenih elementih – osebna svoboda, življenjski standard, javni dolg – praktično ne razlikuje prav dosti od tiste, ki smo ji bili priča v komunistični Jugoslaviji?

Kaj je treba storiti, da pretrgamo s preteklostjo in v družbo vnesemo sveže zamisli in ustvarjalne rešitve ter uveljavimo pozitivne spremembe?

Politika, strankarska pripadnost in vest

Dejstvo je, da v času pisanja te objave (marec 2012) v Sloveniji veljaven volilni sistem (ki so ga, mimogrede rečeno, prav tako izglasovali slovenski volilni upravičenci) ne omogoča, da bi bil v skupščino izvoljen neodvisen posameznik na podlagi svoje osebne integritete in programa. Poslanec v parlamentu je lahko samo predstavnik neke stranke – pod pogojem, da le-ta zbere dovolj glasov, da sploh prestopi parlamentarni prag.

Zakaj je to problem?

Človek, ki želi delati izključno »dobro« – pri čemer je »dobro« opredeljeno kot tisto, kar je smiselno – ne more in ne sme niti delati za nobeno stranko niti biti njen član. To problematiko je že pred mnogimi desetletji zelo dobro razčlenila novinarka Simone Weil. Njena kristalno čista logika o tem ne dopušča nobenega dvoma:

»Kadar je človek, ki je član neke stranke, trdno odločen, da bo v vseh svojih mislih zvest izključno notranji svetlobi in ničemer drugemu, s tem ne more seznaniti svoje stranke. Posledično se v svojem odnosu do nje vedno nahaja v stanju laži.« ~Simone Weil

Zakaj?

Ker človekova duhovna identiteta in s tem njegovo poslanstvo preprosto nista združljiva z identiteto in poslanstvom NOBENE stranke.

Vsake toliko časa me kdo vpraša, zakaj ne kandidiram za poslanko, češ da bi s svojim znanjem in idejami lahko naredila veliko dobrega.

Odgovor je preprost: človek naredi največ dobrega za človeštvo (s tem tudi in zase), kadar uteleša, izraža in udejanja svoje duhovno poslanstvo. To pa v politiki in zlasti v slovenskem političnem prostoru, ki sedež v parlamentu pogojuje s članstvom v stranki, ki je na volitvah presegla določen odstotek glasov, preprosto ni izvedljivo. Poklicno ukvarjanje s politiko je torej s stališča človeka – se pravi, z mojega stališča – ne samo kontraproduktivno, ampak tudi brezvestno. Moja duša ni naprodaj!

Kaj je pravzaprav »politična stranka«? Kakor pravi Simone Weil:

  1. Politična stranka je stroj za proizvodnjo kolektivnih strasti.
  2. Politična stranka je organizacija, ki je zasnovana tako, da izvaja kolektivni pritisk na tiste, ki ji pripadajo.
  3. Prvi in dejansko edini namen vsake politične stranke je njena lastna rast, in to brez vsake meje in mere.

Pozornosti vredno razmišljanje, ki je na voljo v ponatisu knjižice, ki poziva k odpravi vseh političnih strank:

»Človek, ki se ni opredelil za izključno zvestobo notranji svetlobi, je svojo dušo uglasil na laž. Kazen za to je notranja tema.« ~Simone Weil

Vsak dan življenja v laži in udinjanja neresnici samo povečuje razdejanje v duši, dokler na koncu ne ostanejo samo ruševine.

Prodane duše

V vsej človeški zgodovini ni niti enega samega primera, ko je kolektiv zaščitil interese človeka–posameznika. Primerov, ko se je človek–posameznik žrtvoval za dobro kolektiva, pa v zgodovini najdemo nešteto.

Pričakovanje, da bo katerikoli stranka delala v dobro človeka, da bo v praksi podpirala posameznikovo osebno svobodo in suverenost ter ga spodbujala pri njegovi samouresničitvi, ni torej nič drugega kot zgolj pobožna želja.

Ravno obratno je res: vsak kolektiv (od družine, v katero se nekdo rodi, pa do politične stranke, ki/če jo izbere), bo storil vse, da posameznika prisili v to, da zavrže svojo vest, se odreče svojemu bistvu in se v celoti podredi volji, smislu, ciljem in metodam kolektiva po načelu (imaginarne) enakosti in posledičnega statističnega povprečevanja pri vseh stvareh – od opredeljene koristnosti ali škodljivosti posamičnih živil do števila ur potrebnega spanja in dopustne izpostavljenosti okoljskim toksinom, če omenimo samo nekaj najbolj očitnih absurdov.

Koliko je to smiselno? Za človeka čisto nič.

Kaj pa za stranko? Stranko naj bi vendar sestavljali ljudje!

Če za človeka stvar ni smiselna in ni v njegovem interesu, potem je človekovo članstvo v stranki nesmisel, kakor je nesmisel tudi obstoj stranke kot predstavnice človeka.

Glede na to, da stranke obstajajo, se torej neizogibno zastavlja vprašanje, kdo so potem njihovi člani?

Odgovor: tisti, ki so prodali svojo dušo.

In ker parlament sestavljajo izključno samo člani strank, ki nadalje v interesu teh strank na pomembne položaje imenujejo »zanesljive«, sebi lojalne delavce v javni upravi, ki nato po istem ključu zaposlujejo samo tiste, katerih pripadnost (dušo) je mogoče kupiti (torej tiste, ki bodo delali po navodilih), to pomeni, da celoten javni sektor – izvoljen in neizvoljen – sestavljajo ne ljudje, ampak prodane duše.

Toda raziskave kažejo, da tudi v demokracijah, ki svoje predstavnike volijo po večinskem sistemu oziroma omogočajo izvolitev politično neodvisnih posameznikov, stanje ni nič drugačno.

Problem torej ne izhaja iz volilnega sistema (in zato tudi ni rešljiv z njegovo spremembo), ampak ima svoje korenine v volivcih samih – ki pa seveda odločajo tudi o tem, kakšen volilni sistem bodo imeli.

Vladavina drhali daje temu primerne rezultate

“Demokracija ni nič drugega kot vladavina drhali, kjer lahko enainpetdeset odstotkov potepta pravice preostalih devetinštiridesetih.” ~Thomas Jefferson

Kakšna je pravzaprav inteligenca in sposobnost presoje povprečnega volivca oziroma volilnega telesa kot celote?

Demokratični proces temelji na predpostavki, da volilni upravičenci (ali vsaj večina volivcev) prepoznajo najboljše rešitve oziroma najboljše kandidate, ko se jim le-ti predstavijo. Na nesrečo pa vse več raziskav razkriva, da temu preprosto ni tako: rezultat demokratičnih volitev je povprečno vodenje, povprečna politika, povprečna zakonodaja in temu primerne gospodarske in življenjske razmere in okolje.

Vse bolj jasno je, da je predpostavka, da volilni upravičenci (ali vsaj večina volivcev) prepoznajo najboljše rešitve oziroma najboljše kandidate, ko se jim le-ti predstavijo, že v izhodišču povsem zgrešena.

Z drugimi besedami, vladajo nam idioti.

Kako zveni, ko skuša zemljan nezemljanu razložiti, kaj pravzaprav je vlada, zakaj jo imamo in kaj počne, si lahko ogledate v naslednjem desetminutnem videu (predvidevam, da znate vključiti podnapise in prevod v slovenščino):


Študije, ki jih že več let opravljata ameriška psihologa David Dunning (univerza Cornell) in Justin Kruger (univerza New York), s katerima ste se bralci bloga natašin komentar seznanili v objavah iz serije SELEKTIVNA SLEPOTA Analiza DNK in prehrana – niti približno nismo še tako daleč ter Ko tisti, ki sami ne morejo shujšati, vodijo šolo hujšanja, kažejo, da so ljudje nesposobni korektno presojati tako strokovne kompetence drugih kot tudi kakovost tujih zamisli. To seveda ni nič čudnega: če namreč nekdo o neki stvari nima pojma, potem bo zelo težko prepoznal strokovnjake na danem področju.

Iz tega neizogibno sledi, da še tako podrobne informacije ali dejstva o političnih kandidatih ne morejo odtehtati nesposobnosti večine volivcev, da si o njihovih kompetencah in kvalitetah ustvarijo pravilno predstavo. In kar je še bolj zaskrbljujoče, v taki (t.j. demokratični) družbi je zelo težko uresničiti resnično dobre ideje, saj večina prebivalcev preprosto ni sposobna prepoznati, kako genialne pravzaprav so.

Na področjih, na katera se ne spozna, človek preprosto nima podlage za konstruktivno presojo.

Dunning in Kruger vedno znova dokazujeta, da ljudje nimajo niti najmanjšega pojma o lastnih intelektualnih sposobnostih. Še več – ne glede na to, za katero področje gre, ljudje svoje sposobnosti tipično ocenjujejo kot nadpovprečne, pa čeprav njihovi rezultati dokazujejo ravno obratno. Zato seveda ni presenetljivo, da smo enako ali še bolj nezanesljivi, ko gre za ocenjevanje sposobnosti in dosežkov drugih ljudi. Vsak, ki je že kdaj padel na kakšnem izpitu (ali gledal oddajo Kdo bo milijonar?), kjer je bilo treba med več naštetimi možnostmi obkrožiti pravilno rešitev, je dokaz za to, da brez ustreznega znanja človek ni sposoben prepoznati pravilnega odgovora, pa čeprav ga ima pred nosom.

In kaj je seznam kandidatov na volilnem lističu drugega kot seznam možnih rešitev, pri čemer je seveda ena od možnosti tudi, da noben odgovor (kandidat) ni pravilen oziroma ustrezen? Zanimivo je, da se v testih vedno znova potrjuje, da so ljudje večinoma povsem sposobni pravilno oceniti najslabše ponujene rešitve, medtem ko najboljših ne prepoznajo.

In ker noben človek ni strokovnjak na čisto vseh področjih – pa čeprav si to rad domišlja – je vsak od nas do neke mere žrtev tovrstne selektivne slepote, ki izhaja iz lastnega neznanja.

Nedavno je sociolog Mato Nagel s simulatorjem demokratičnih volitev preizkusil teorije, ki sta jih razvila Dunning in Kruger. V svojem matematičnem modelu volitev je uporabil predpostavko, da so vodstvene sposobnosti volilnih upravičencev razporejene po Gaussovi krivulji (po kateri je med njimi nekaj izjemno dobrih, kakor tudi nekaj izjemno slabih voditeljev, pri veliki večini pa se te sposobnosti sučejo okoli povprečja) in da je vsak volilec pri političnih kandidatih, katerih vodstvene sposobnosti presegajo vodstvene sposobnosti dotičnega volilca, nesposoben pravilno oceniti vodstvene sposobnosti takih političnih kandidatov. V opravljenih simulacijah so bili vedno izvoljeni kandidati, katerih vodstvene sposobnosti so bile zgolj malenkost boljše od povprečja.

Iz tega lahko sklepamo, da na demokratičnih volitvah praktično nikoli ne zmagajo najboljši kandidati.

Edina prednost demokracije pred diktaturo ali drugimi oblikami vladanja je v tem, da prepreči vzpon na oblast podpovprečnim kandidatom.

Drugače povedano: volilci nimajo dovolj pameti, da bi presodili, kaj je dobro zanje ali za narod.

Volilci niti tega ne opazijo, da celoten javni sektor – izvoljen in neizvoljen – ne sestavljajo ljudje, ampak prodane duše.

Odličen primer tega je tudi na referendumu potrjen vstop v EU, na čelu katere je Evropska komisija – izvršna veja Evropske unije. Predsednik Evropske komisije in s tem najvišji funkcionar v EU v 2012, Barroso, se ponaša s tem, da ni demokratično izvoljen, in da zato vse odločitve Evropske komisije temeljijo na strokovnosti. S svojim »strokovnim« pristopom nam zdaj EU z zakonom prepoveduje dostop do vitaminov, mineralov in naravnih zelišč v terapevtsko učinkovitih dozah, hkrati pa nam vsiljuje »zdravo« prehransko piramido, industrijsko monokulturno kmetijstvo in vedno več gensko spremenjenih organizmov, neučinkovita in hkrati škodljiva cepiva, dvig dopustnih toleranc za onesnaženje z radioaktivnimi delci, antidepresive, ki v ljudeh ustvarjajo samomorilne misli. Taisti strokovnjaki so nas prepričali tudi v »humanitarno pomoč« (z ognjem in mečem) Libiji (in Afganistanu), seveda pa ne smemo pozabiti na obvezno »solidarno« futranje nenasitnih prašičev, ki so pozabili, kako si lahko sami poiščejo hrano – pa tudi če zaradi te humanitarnosti in solidarnosti mi crknemo od lakote – in to kljub temu, da so jim (strokovnjakom in prašičem) ledeni možje jasno pokazali, kako se stvari streže.

Dunning-Krugerjev sindrom pa seveda še zdaleč ni prisoten samo v politiki, ampak čisto povsod. Jasno je, da je neumnim in nesposobnim ljudem dovoljeno, da sprejemajo odločitve na najrazličnejših področjih, z daljnosežnimi in vseobsegajočimi posledicami za nas vse. Tudi, ko gre za to, kaj je zdrava prehrana in zdrav življenjski slog. Z uradno prehransko piramido, katere posledice so vedno bolj očitne že na prvi pogled (vse več debelosti, diabetesa, kardiovaskularnih bolezni, raka, alergij, depresivnosti in tako naprej), posiljujejo otroke v vrtcih in šolah, ki nato s pridobljenim »znanjem« in zmotnimi prehranskimi navadami v dobri veri in z najboljšimi nameni delajo škodo ne samo sami sebi, ampak tudi javni zdravstveni blagajni - in s tem nam vsem. Kaj je pravzaprav rezultat tovrstne anosognozije?

Brez ustreznega znanja se človek ni sposoben pravilno odločiti, pa čeprav ima pravilen odgovor pred nosom.

Kako to vem?

Če ne bi bilo tako, bi na primer vsak, ki si ogleda primerjavo med nutrigenomičnim profilom® in drugimi pristopi k prehrani, brez nadaljnjega naročil nutrigenomični profil®. Resnica pa je, da je odstotek takih bralcev zelo nizek.

V demokratični družbi je zelo težko uresničiti resnično dobre ideje, saj večina preprosto ni sposobna prepoznati, kako genialne pravzaprav so.

Predlagajmo vladi? Raje ne

Preden razumen človek sprejme neko odločitev, se vedno vpraša po prednostih in slabostih: “Kakšni so rezultati? V primerjavi s čim?”

To velja za vsa področja življenja in delovanja.

Ali imam odgovor na gospodarsko in finančno krizo? Vem za boljši sistem, kot je demokracija? In če poznam rešitev, zakaj je ne predlagam?

Iz gornjih raziskav jasno sledi, da smiselni predlogi pri drhali nikoli ne naletijo na dober sprejem.

Nadalje je treba upoštevati, da EU (in s tem seveda tudi vsaka njena članica) deluje po prav posebni logiki, skladno s teorijo, za katero je John Nash dobil Nobelovo nagrado. Kaj to pomeni za človeka, si lahko ogledate v naslednjem videu:

Pravite, da niste niti človca niti psihopat, ampak človek, in da hočete rešitev?

Potem vam predlagam, da se globoko zamislite nad naslednjo trditvijo, ki se mi je že ničkolikokrat potrdila v praksi:

Bolj ko je človek zastrupljen, težje opazi zmote in zablode v svojem razmišljanju in ravnanju, in zato še toliko težje kaj spremeni.

Ne glede na to, koga volite in kdo je na vladi, ostaja neizpodbitno dejstvo, da vsaka oblast (na katerikoli ravni) – seveda »za narodov blagor« – naredi vse za to, da živimo v vse bolj zastrupljenem okolju, jemo vse bolj zastrupljeno hrano, pijemo vse bolj zastrupljeno vodo, dihamo vse bolj zastrupljen zrak. Čisto vsaka oblast nam že od prazgodovine od vsepovsod ne samo vsiljuje, ampak nas hkrati na vse možne načine spodbuja v neustvarjalno delovanje, bolno logiko, destruktivna čustva, brezdušne materialne dobrine.

Vse to je s stališča človeka mogoče opisati samo kot popoln nesmisel.

Zakaj je tako?

Ker zastrupljen človek ni človek, ampak človca. Človce pa so za vsakega oblastnika bistveno lažje obvladljive kot ljudje.

Zastrupljen človek ni sposoben niti razmišljati niti delovati kot človek, sicer bi vladavini nesmisla že zdavnaj naredil konec.

Poleg nespornega dejstva, da vse pomembne položaje zasedajo kvečjemu povprečno sposobni politiki, ki niso sposobni prepoznati dobrih zamisli, je bilo že v uvodu ugotovljeno, da se na nobenem vplivnem položaju v družbi (in zlasti v javnem sektorju) ne nahajajo ljudje, ampak prodane duše. Prav zato bo vsak za človeka smiseln predlog vladi (tudi glede varčevanja) skoraj zanesljivo romal naravnost v koš za smeti ali obtičal v pogajanjih s socialnimi partnerji. Ali pa – kar je s stališča človeka še manj smiselno – bo oblast v svojih prizadevanjih, da zaščiti interese svojih gospodarjev, poskrbela za to, da se bo kljub visokoletečim obljubam v praksi dogajalo ravno obratno od predlaganega.

Človek si piše sodbo sam

Hočete biti človek in živeti človeka vredno življenje?

  • Ne čakajte na druge. Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu okoli sebe.

  • Izobrazite se. Vsak, ki si obeta trajno blagostanje, zdravje, dobro počutje in vitko postavo, in hkrati vztraja pri nevednosti, ima Dunning-Krugerjev sindrom.

  • Nehajte se zanašati na državo in njene anosognostične, kolektivistično usmerjene »rešitve«: obrnite sistemu hrbet.

  • Razstrupite telo in očistite dušo: deaktivirajte in trajno odstranite parazitsko-psihopatski epigenetski program, po katerem ste »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje«.

  • Privzemite svojo duhovno identiteto človeka – suverenega, ustvarjalnega, svobodnega bitja: aktivirajte svoje človeške gene in krepite njihovo izraznost.
  • Kako?

    Odgovor na to vprašanje se nahaja v vašem nutrigenomičnem profilu®.

    Nutrigenomični profil® predstavlja orodje in pot do osebne svobode, suverenosti in ustvarjalnega, človeka dostojnega življenja.

    S tem, ko postanete človek, ste naredili vse, kar je potrebno, in hkrati vse, kar je v vaši moči za spremembo stanja ter vzpostavitev pogojev in razmer za človeka vredno življenje v človeku prijaznem okolju ne samo v Sloveniji, ampak na celotnem planetu.

    Kaj so človeku prijazno okolje in razmere?

    Človeku prijazno okolje in razmere so v prvi vrsti opredeljene kot simbiotičen način življenja in bivanja, ki spodbuja ustvarjalnost in od katerega imajo korist vsi ljudje, ne da bi za to trpel katerikoli človek.

    Gre za simbiotično, so-ustvarjalno so-bivanje »živega« in »neživega« stvarstva.

    Če se vam to zdi težko predstavljivo, se spomnite, da zastrupljen, s parazitsko-psihopatskim načinom razmišljanja okužen človek ni sposoben niti razmišljati niti delovati kot človek, sicer bi na Zemlji že zdavnaj uvedel tak način življenja.

    Človeka dostojno življenje se začne s človeku simbiotično prehrano, vadbo in življenjskim slogom – se pravi s prehrano, vadbo in življenjskim slogom skladno s posameznikovim (v vašem primeru seveda z vašim) nutrigenomičnim profilom®.

    Opomba avtorice: Zgoraj obravnavana problematika je zelo dobro raziskana in nesporna. Navedene spletne povezave v besedilu nudijo zgolj izhodišče za nadaljnje raziskave vedoželjnega bralca.

    Prvič objavljeno: 05-03-2012

    Zadnjič spremenjeno: 31-07-2013

    Ključne besede:



    Nazaj na vrh