ČLOVEK SEM: K vragu z jedilnikom – ta hrana mi danes ne paše!

Vsake toliko časa naletim na stranko, ki je neizmerno razočarana nad tem, da v nutrigenomičnem profilu® ne najde nobenega jedilnika. To seveda ne pomeni, da jedilnika v njem ni, kajti prav vsak nutrigenomični profil® vsebuje vzorec jedilnika. Kako to mislite, boste porekli. Če bi bil v programu jedilnik, zakaj bi se naročnik pritoževal nad tem, da jedilnika ni?

Dobro vprašanje.

Pred kratkim mi je »uspelo« temeljito razdražiti svoj dvanajsternik. Točno kako sem to dosegla, mi sicer ni jasno, a – kot običajno v takih primerih – je bilo sočasno na delu več faktorjev, ki so sinergistično ustvarili stanje, ki ga vsak zase najbrž ne bi. Zadnjo piko na i sem dodala povsem po lastni neumnosti, ko sem do konca pojedla kosilo kljub temu, da sem že pri prvem grižljaju točno začutila, da mi »ne paše«. Bolj, ko se je bližal večer, slabše sem se počutila… kar pa me ni odvrnilo treninga na vibracijski plošči, ki je bil na programu vadbe za tisti dan, slabo počutje in želodčna kislina gor ali dol!

No, naslednje jutro sem se jasno in nedvoumno zavedela, da bom, če bom jedla in počela tisto, kar sem si za tisti dan zamislila v povsem drugačnem stanju organizma, stvari samo še poslabšala. In glede na to, da doma nimam neomejenih zalog vsega, kar lahko človek kupi v povprečni živilski trgovini ali lekarni, hkrati pa niti slučajno nisem bila razpoložena za nakupovanje, sem se morala po hitrem postopku prilagoditi v okviru tega, kar sem imela trenutno na voljo.

Kako pomiriti razdražen želodec ali dvanajsternik?

Kot prvo si velja zapomniti, da je do kakorkoli prizadetih prebavil najbolj prijazen post. Vsako obremenjevanje s hrano lahko poslabša situacijo in zavre okrevanje.

Naslednji ukrep je pitje ustreznih tekočin, da zagotovimo hidracijo in hkratno odplavljanje strupov iz prebavil in drugih delov telesa. Pri tem je poleg izbire ključnega pomena tudi temperatura: tako hladni kot vroči napitki predstavljajo stres za telo. Najustreznejši so topli napitki na temperaturi okoli 40°C.

Zlasti, kadar je prizadet dvanajsternik, velja poskusiti s filtrirano in po možnosti revitalizirano toplo vodo z malo sode bikarbone, na tešče. Po nekaj kozarcih v razponu nekaj ur se prebavila običajno umirijo in pojavi se želja po hrani.

Kadar je želodec tisti, ki se pritožuje, ga utegne pomiriti kozarec filtrirane in po možnosti revitalizirane vode, v kateri zavremo pol žličke mletega ingverja. Glede na vrsto težav in nutrigenomični profil® je v nekaterih primerih pred jedjo smiselno zaužiti še kakšen kozarec tople vode s ščepcem himalajske soli in sodo bikarbono.

Ne glede na povrnjen apetit je treba upoštevati, da so prebavila še vedno precej občutljiva, zato je kot prvi obrok dneva priporočljivo zaužiti nekaj izrazito lahko prebavljivega, kot so na primer riževi vaflji. Za razliko od prepečenca so namreč riževi vaflji primerni za vse krvne skupine, saj vsebujejo bistveno manj problematičnih lektinov. Zaradi visokega glikemičnega indeksa riževih vafljev je količino pri posamičnem obroku smiselno omejiti na največ 30  gramov; skupna količina tekom dneva naj ne preseže 100  gramov.

Nadaljujemo s tekočinami: poleg tople vode (s sodo bikarbono ali brez) lahko ima pozitiven učinek tudi topla voda, v kateri se je kuhala zelenjava (izbrana skladno z nutrigenomičnim profilom). Dobra izbira v ta namen je na primer juha iz stročjega fižola brez fižola, bučk ali koromača.

Če se počutje tekom dneva še naprej izboljšuje in se ob tem človeku povrne apetit, je za kosilo smiselno poskusiti s kakšnim koščkom pustega kuhanega belega mesa (brez kože) ali kuhanim beljakom, in manjšo porcijo rahlo soljene ali neslane nevlaknaste in neagresivne, po možnosti pasirane (kuhane) neškrobne zelenjave (na primer bučke); ker je večina škrobne zelenjave brez maščobe praktično neprebavljiva, maščoba pa lahko dodatno razdraži že tako občutljiva prebavila, se je pri razdraženih prebavilih koreninarjem (n.pr. korenje, pesa) pri kosilu bolje odpovedati; prav tako niso ustrezne gomoljike kot n.pr. krompir in sladki krompir.

Malica: nekaj riževih vafljev, glede na počutje.

Za večerjo pride v poštev kuhan jajčni beljak z manjšo porcijo rahlo soljene ali neslane nevlaknaste in neagresivne, po možnosti pasirane (kuhane) neškrobne zelenjave in, glede na počutje, nekaj neagresivne, pasirane (kuhane) škrobne zelenjave (n.pr. korenje, pesa, pastinak, buče hokaido) s surovim rumenjakom.

Tekočine se uživajo izključno pred obroki (n.pr. po zaužitju 200 ml tekočine pred jedjo je treba počakati 20 minut), po kosilu/večerji pa je treba s pitjem počakati 2 uri.

Kar zadeva vadbo, je (upam!) samoumevno, da vibracijska plošča povsem odpade. Enako velja za oprijeta oblačila, predvsem, kadar vas muči GERB. Še nekaj: zelo topel termofor na trebuhu ponoči sprosti zakrčene notranje organe in izboljša krvni obtok, kar ima lahko naravnost čudežne učinke… še zlasti, če (v postelji in sobi) spite sami in v popolni temi.

Izbirčnost je vrlina, ne greh

Praktično vsak je že doživel, da si je z uživanjem hrane, ki mu v tistem trenutku ni dišala, razdražil želodec ali dvanajsternik. Toda zdi se, da kljub temu večina še vedno pričakuje povsem konkretne predloge, da ne rečem zakonodajne predpise glede tega, kaj naj bi jedli za zajtrk, kosilo in večerjo, in seveda tudi za malico in prigrizke; enako pričakujejo tudi glede programa vadbe.

Kaj mislim s »konkretnimi predlogi«? Očitno ni dovolj, da priporočena živila označim zgolj generično, na primer »meso«, »neškrobna zelenjava«, »stročnice«, »žitarice«, »sadje«, »začimbe«, »zelišča«, in da navedem okvirno priporočeno količino, ampak bi morala za vsak obrok podrobno predpisati tudi jedi z vsemi posamičnimi sestavinami vred.

Vsak, ki se vsaj malo poglobi v zadevo, hitro ugotovi, da bi bil tak pristop tudi, če ste popolnoma zdravi, povsem nesmiseln. Če na eni strani izhajamo iz posameznikovega nutrigenomičnega profila® in trenutnega stanja organizma, na drugi pa poudarjamo pomembnost sezonske, eko in biodinamično pridelane hrane, ki naj bi bila po možnosti še lokalno pridelana, in vse skupaj usklajujemo z zunanjimi razmerami, kot jih na primer podaja temperatura, vlaga in položaj lune, potem je povsem jasno, da lahko o optimalnem, konkretnem jedilniku za konkreten dan odloča izključno in samo dotični posameznik – in to za vsak dan ali celo vsak obrok sproti!

Okvirno začrtan jedilnik je podan s posameznikovim nutrigenomičnim profilom® – vse ostalo pa se nenehno spreminja in skladno s temi spremembami je potrebno prilagoditi tudi konkretno izbiro, pripravo in količino zaužitih živil.

Da bi ljudem olajšala delo in jim ponudila vsaj nekaj jedi, po katerih lahko posežejo, sem v drugi polovici 2011 napisala celo vrsto objav o posamičnih vrstah živil. V teh objavah so podrobno opisane ne samo njihove pozitivne in negativne lastnosti ter subtilni učinki na posameznika, ampak tudi priporočeni in odsvetovani načini njihove priprave in uživanja. Teorija je obogatena še s številnimi recepti, ki sem jih večinoma razvila sama (ali jih ustrezno prilagodila). Vse recepte sem temeljito preizkusila v praksi; večino jih že leta uporabljam tudi v lastni kuhinji. Priporočila dodatno vsebujejo tudi ustreznost uživanja posamičnih vrst živil glede na letni čas in trenutni položaj lune, kar vsekakor dodatno popestri izbiro in poveča raznolikost in privlačnost jedilnika.

Ne glede na to pa se še vedno najdejo tisti, ki se mi po elektronski pošti v uvodu najprej zahvalijo za izdelan nutrigenomični profil® in vse brezplačne objave na www.nutrigenomika.info, v isti sapi pa se pritožujejo, češ da nimajo česa jesti in naj jim vendar izdelam jedilnik za 14 dni – ali jim vsaj priporočim koga v ta namen. Moje stališče glede tega, da prepustite izdelavo jedilnikov drugim?

»Bolje se je priporočati bogu kot zaupati v človeka.« ~Psalm 118

Kako naj si to razlagate?

Namesto, da se ravnate po nekem fiksnem jedilniku, prisluhnite svojemu telesu. Bodite izbirčni. Kadar vam neka hrana ne diši ali nima pravega okusa, zaupajte svojemu občutku in odložite vilice.

Najeti nekoga, da vam izdela jedilnik, je kot bi namesto, da vozite sami, za šoferja vašega avtomobila (ki ga nujno potrebujete in za katerega po možnosti še odplačujete kredit) najeli nekoga iz tuje dežele, ki ga ne poznate, ki ni nikoli opravil vozniškega izpita in ki za dobro mero ne pozna niti okoliških cest niti lokalnega prometnega ritma. Kot potnik na zadnjem sedežu lahko samo upate, da ima avto pravilno delujoč varnostni meh!

Ob ustvarjalnosti jim gre na bruhanje

Na eni strani torej ljudje z besedami zahtevajo spoštovanje svoje edinstvenosti in s tem povezanega spodbujanja njihove ustvarjalnosti, na drugi strani pa v praksi naredijo vse, da bi lahko še naprej živeli regimentirano, v vseh vidikih predvidljivo in s strani »strokovnih avtoritet« neomajno začrtano življenje po principu enakosti in nespremenljivosti, ki ignorira dejstva in v imenu »učinkovitosti« in »časovnih prihrankov« teži k nekemu namišljenemu povprečju, k uravnilovki, ki daje ravno obratne rezultate od zaželenih.

Paradoksalno? Vsekakor.

Presenetljivo? Nikakor ne. V parazitsko-psihopatskem narobe svetu, ki ima polna usta visokoletečih puhlic o »spoštovanju posameznika« in »pomembnosti ustvarjalnosti«, dejansko pa na vsakem koraku spodbuja in nagrajuje človcarstvo, in s tem pri prebivalcih pospešeno razvija Dunning-Krugerjev sindrom, česa drugega človek pač ne more pričakovati.

»Kako je mogoče, da ljudje na eni strani zahtevajo ustvarjalnost, v praksi pa jo zavračajo?« To vprašanje je spodbudilo dve raziskavi na področju vedenjskih znanosti, ki sta bili v letu 2010 izvedeni v ZDA in sta zajeli več kot 200 ljudi.

Rezultati študij so nedvoumni: večina ljudi ima predsodke proti ustvarjalnim zamislim. Zakaj? Problem leži v majhnem številu nevronskih povezav med levo in desno možgansko hemisfero. Pri takih možganih se stališča in odločitve sprejemajo bodisi izključno na podlagi podatkov, shranjenih v levi možganski hemisferi, bodisi izključno na podlagi novih informacij oziroma vesti, za kar je pristojna desna hemisfera. Dandanes pri veliki večini dominantna leva polovica možganov. Taki ljudje se tipično niso sposobni ustvarjalno odzvati na okolje, ampak se oklepajo tistega, kar jim je znano – ne glede na posledice. Saj veste: »Bolje vrag, ki ga poznam, kot sprememba!«

Ustvarjalne zamisli in pristopi že po definiciji prinašajo novosti, kar (pri ljudeh z dominantno levo možgansko hemisfero in slabo integracijo obeh hemisfer) vzbuja občutke negotovosti in zadržanosti.

Na drugi skrajnosti spektra pa seveda najdemo tudi take, ki zavračajo vse akumulirano znanje in v praksi potrjene (dobre) rešitve, in so trdno odločeni vedno znova in na vsakem koraku »izumljati kolo«. Taki ljudje imajo dominantno desno polovico možganov ob hkratni slabi povezanosti obeh hemisfer, in se tipično, brez najmanjše kritične presoje, oprimejo vsake novotarije. Kot taki so seveda lahek plen šarlatanov in goljufov – prodajalcev »megle« in »kačjega olja«, ki s pridom izkoriščajo njihovo lahkovernost.

Ne eno ne drugo ni niti konstruktivno niti človeka dostojno stanje.

Kakorkoli že, konkretno sta študiji pokazali naslednje:

Ljudje tipično zavračajo ustvarjalne zamisli in se raje odločajo za »tiste, ki so preizkušene v praksi« – ne glede na to, ali so uspešne ali ne.

Nazoren primer so konvencionalni pristopi »zdravljenja« rakavih obolenj, ki dramatično poslabšujejo pacientovo zdravje in ga nemalokrat celo ubijejo. Nasprotno pa družba in sistem po hitrem postopku kot »mazaštvo« obsodita praktično vsak alternativni pristop, in to kljub temu, da se je v praksi dokazal ne samo v smislu učinkovitosti, ampak tudi po svoji neškodljivosti za pacienta. Medicina na primer še kar vztraja pri kemoterapiji in obsevanju, pa čeprav sta praktično sinonim za neizmerno, dolgotrajno trpljenje in hkrati uničujeta imunski sistem, njuna uspešnost pa je praktično zanemarljiva (kemoterapija v povprečju zmanjša smrtnost za 2 %). Tistim, ki vas zanimajo ustvarjalne rešitve na tem področju, predlagam, da poleg moje objave Nič ni resnično, vse je dovoljeno, raziščete vsaj naslednje povezave:

Predsodek proti ustvarjalnosti je tako subtilen, da se ga ljudje niti ne zavedajo. Prav to nezavedanje jih lahko onesposobi, da bi ustvarjalno rešitev prepoznali kot dobro ali prednostno. Objektivni dokazi, ki podpirajo veljavnost predloga neke ustvarjalne rešitve, ljudi tipično ne prepričajo – pa če so še tako neizpodbitno logični, jasni in obsežni.

Sodelujoči v raziskavi so se na primer odklonilno odzvali na obutev, opremljeno s tehnologijo, ki je glede na trenutno stanje sproti prilagajala debelino vložka v čevlju in s tem hladila stopalo ter zmanjšala nastanek žuljev.

Objektivni dokazi, ki podpirajo veljavnost predloga ustvarjalne rešitve, pa če so še tako logični in jasni, ljudi tipično ne prepričajo.
Večina bi raje izgubila vse svoje premoženje – vključno z zdravjem! – kot da bi se odrekla svojim (naučenim oz. programiranim) prepričanjem.

Študiji sta ugotavljali tudi prisotnost podzavestnih predsodkov, ki jih ljudje nočejo priznati, ker so politično nekorektni ali v danem okolju kako drugače nesprejemljivi. Rezultati so pokazali, da so ljudje na eni strani izrecno poudarjali zaželenost ustvarjalnih zamisli, na drugi pa so ustvarjalne ideje in pristope povezovali z negativnimi občutki kot na primer »bruh«, »strup« in »agonija«.

In posledica tovrstne selektivne slepote? Odklanjanje zamisli za inovativne, visokokakovostne pristope, storitve in izdelke, in trmasto vztrajanje pri svojem – pa naj stane, kar hoče.

Ustvarjalnost naredi človeka

Ustvarjalni ljudje delujejo integrativno: ne izključujejo ničesar in v razumevanje problematike in iskanje rešitev vključujejo različna, tudi navidezno povsem nepovezana področja. Ustvarjanje asociacij in povezav med tistim, kar je »nepovezano« in »različno« namreč v možganih sproža drugačne vzorce razmišljanja. Ti novi vzorci vodijo v ustvarjanje novih povezav, ki prikažejo informacije v novi luči in s tem omogočijo nove razlage ter osvetlijo drugačno, prej nesluteno uporabnost teh informacij. Na ta način nastanejo izvirne in resnično nove zamisli.

»Domišljija je pomembnejša od znanja. Znanje je namreč omejeno na to, kar poznamo in razumemo, medtem ko domišljija objame ves svet in vse, kar lahko spoznamo in razumemo.« ~ Albert Einstein

Ustvarjalnost je paradoksalna. Da bi lahko ustvarjal, mora človek –

imeti znanje, ki pa ga mora hkrati pozabiti
videti nepričakovane povezave med stvarmi, a hkrati imeti v glavi vse pospravljeno in na svojem mestu
vložiti veliko dela v zbiranje informacij, a ne sme z njimi delati ničesar med tem, ko se inkubirajo
razviti nešteto zamisli, a zavreči vse, ki se izkažejo kot neuporabne
videti (t)isto kot vsi drugi, in vendar (v tem) prepoznati nekaj drugega
imeti željo po uspehu, a se hkrati sprijazniti z možnostjo neuspeha
biti vztrajen, a ne tudi trmast
prisluhniti strokovnjakom in se od njih učiti, a jih hkrati znati tudi ne upoštevati.

Vse to so lastnosti, na podlagi katerih je nastal tudi nutrgenomični profil®. In ker nobena resnično ustvarjalna stvaritev v principu nima niti razvojnih niti aplikativnih omejitev, to pomeni, da je uporabnost nutrgenomičnega profila® v praksi pogojena z ustvarjalnostjo posamičnega uporabnika.

Psihopatom in človcam ne strežemo

Tistemu, ki pravi, da si iz predloge jedilnika v svojem nutrigenomičnem profilu®, podatkov o živilih in receptov na www.nutrigenomika.info ne zna pripraviti obrokov, ki ustrezajo njegovemu trenutnem stanju organizma in počutju, razpoložljivim živilom glede na letni čas, debelini njegove denarnice, razpoložljivemu času, prostoru in orodjem za pripravo hrane, ter zahtevnosti oziroma naporom posamičnega dneva, priporočam, da se nad svojo ukalupljenostjo in trmastim vztrajanjem pri svoji utesnjenosti resno zamisli.

Naročiti nutrigenomični profil® in hkrati za vsak dan v tednu zahtevati povsem konkreten jedilnik s količinami in porcijami vred, je nezdružljivo in torej anosognostično.

Zanikati, zavreči ali potlačiti svojo individualnost in ustvarjalnost – pa naj se zdi izgovor še tako dober in prepričljiv – ni samo nedvoumen simptom človcarstva, ampak pomeni tudi prostovoljno, zavestno odrekanje možnosti samouresničitve, odrekanje lastni suverenosti in osebni svobodi, ki pripada človeku iz naslova njegovega duhovnega porekla.

Z drugimi besedami: če za vsako ceno zahtevate jedilnik, ki vam bo ne glede na vaše zdravstveno stanje in počutje, vaše želje, razpoloženje in časovne omejitve, trenutne obremenitve, finančno situacijo, razmere, v katerih živite, zunanjo temperaturo in vlago, letni čas in razpoložljivost živil predpisoval, kaj točno morate jesti, kdaj in kako, potem z vami nimam namena tratiti svojega časa.

Če pa, nasprotno, komaj čakate, da se spoznate z vašemu organizmu prijaznim načinom prehrane in jedmi, ob katerih se vam bodo cedile sline in s katerimi boste hkrati z lahkoto vzdrževali optimalno težo, visoko raven energije in se ob tem tudi odlično počutili, potem nimate več kaj odlašati: naročite in začnite izvajati svoj nutrigenomični profil® še danes!

Opomba avtorice: Zgoraj obravnavana problematika je zelo dobro raziskana in nesporna. Navedene spletne povezave v besedilu nudijo zgolj izhodišče za nadaljnje raziskave vedoželjnega bralca.

Prvič objavljeno: 01-02-2012

Zadnjič spremenjeno: 18-08-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh