RAZČLOVEČENI ČLOVEK: Ali postajamo družba psihopatov?

Živimo v težko doumljivem, spreminjajočem se svetu, ki mu vladajo globalne korporacije, ki so nad zakonom in celo nad suverenimi narodi. Zmagovalci v tej resničnosti so multinacionalke (zlasti finančna, naftna in farmacevtska podjetja), zločinske mafijske združbe, karteli, ki trgujejo z drogo - ki nas nekaznovano terorizirajo, zastrupljajo naše oceane in vodotoke, zrak, ki ga dihamo, hrano, ki jo jemo, vodo, ki jo pijemo. Prepričujejo nas, da je onesnaževanje in bolezen pač cena industrijskega razvoja, da je povečan nadzor cena svobode; namesto da bi vlagali sredstva v zelene vire energije in spodbujali naravne mehanizme samozdravljenja v človeku, nam vsiljujejo cepiva, gensko spremenjene organizme, nanotehnologijo in farmacevtske preparate, ki slabijo imunski sistem in človeka delajo vse bolj revnega, šibkega, bolnega, nemočnega in odvisnega – z izključnim namenom, vzpostaviti vsesplošno stanje suženjstva in ustvarjanja orjaških dobičkov – zase.

Skratka, živimo v družbi, v kateri manjšina brezvestnih ljudi promovira kulturo pohlepa in sebičnosti, in s tem ustvarja okolje, v katerem tisto, kar je patološko, postane normalno. Laž postane sprejemljiva. Nasilje je sprejemljivo. Pohlep je sprejemljiv. Vsakdo lahko uspe, ne glede na to, koga in kaj mora pri tem uničiti. In prav to, kaj morajo ljudje storiti, da dejansko uspejo, je tisto, kar pogojuje razcvet patologije. Ljudje, ki sicer imajo vest, a so šibki in dojemljivi, ali pa tisti, ki so povezavo s čisto vestjo izgubili, v takem okolju zlahka privzamejo patološke lastnosti, ki jim v njem pomagajo preživeti in uspeti.

Psihopatija je v današnji zahodni družbi izjemno uspešna adaptivna življenjska strategija, in se zato nezadržno širi med prebivalstvom. Še več, v taki družbi se mnogi posamezniki, ki gensko gledano sicer NISO psihopati, prilagodijo tako, da postanejo »virtualni« psihopati oziroma sekundarni sociopati. Z drugimi besedami, da bi preživeli v svetu psihopatov, se začnejo obnašati kot psihopati. Kadar pravila spodbujajo družbo, da se prilagodi psihopatskemu načinu življenja, sčasoma postanejo vsi ljudje v tej družbi psihopati.

Toda kam pravzaprav to vodi?

Kamor pogledamo, vidimo razpad gospodarstev in infrastruktur, ki podpirajo civilizacijo, skorumpirane politike, ki jih imajo v pesti transnacionalna podjetja, in medije, ki so vedno bolj nasilni in groteskni. Situacija spominja na čase zatona Rimskega imperija, ko so oblasti skušale obdržati nadzor nad nezadovoljnim prebivalstvom z vedno bolj krutimi in krvavimi »igrami«, kjer so se gladiatorji v areni borili do smrti.

»Zabavni« ali »vzgojni« program?

V zadnjih letih smo priča vedno večjemu številu televizijskih oddaj v kategoriji »zabavni program«, za katere se zdi, da so namenjene načrtni vzgoji psihopatov. Razni resničnostni šovi, kot na primer Big Brother, Kmetija, Bar, ali pa TV kviz Najšibkejši člen so dober primer spodbujanja psihopatije pri udeležencih in gledalcih. Te oddaje so zasnovane tako, da so udeleženci prisiljeni hkrati sodelovati in tekmovati med sabo: da bi napredovali v naslednji krog, morajo namreč ustvarjati kratkoročna zavezništva s konkurenti. Ker pa na koncu lahko zmaga samo eden, včerajšnji zavezniki hitro postanejo današnji sovražniki. Bolj, ko gre igra proti koncu, bolj smo priče spletkam, izigravanju in podlim izdajstvom, ko tisti, ki se uspešno »šlepajo« na hrbtih sposobnejših od sebe, v zadnjih dveh ali treh krogih slednje – se pravi tekmovalce, ki so jim sploh pomagali priti tako daleč – načrtno, sistematično in brez kančka slabe vesti odstranijo iz konkurence zato, ker v primeru, da bi se morali z njimi spopasti v zadnjem krogu, sami ne bi imeli nikakršnih možnosti za zmago.

Posledica je popolno psihično razdejanje pri tako izdanih poražencih, ki menijo, da si tega prav gotovo niso zaslužili, in utrjevanje prepričanja pri vseh –– poražencih, zmagovalcih in gledalcih – da je za uspeh pač potrebno hoditi čez trupla, in da ni pomembno, kaj znaš, ampak koga poznaš in kako dobro se znajdeš.

Vprašanje je, kje je meja? Kako daleč so danes pripravljeni iti ljudje, in predvsem mladina, da bi »zmagali«?

Psihologi so odgovore na ta vprašanja poiskali v poskusu, ki so ga izvedli pod krinko TV kviza na francoski televiziji.

Mučilnica na televiziji

V novem psihološkem poskusu za francosko televizijo so udeleženci žrtev trpinčili z elektriko, dokler ni prosila za milost – nato pa jo še naprej mučili do (navidezne) smrti. V poskusu, ki so ga posneli v obliki dokumentarca, je ekipa k sodelovanju pritegnila 80 prostovoljcev pod pretvezo, da bodo sodelovali v novem, pilotnem televizijskem kvizu, »Igra smrti«.

»Igra smrti« vsebuje vse elemente tradicionalnih televizijskih kvizov z rojvečo množico gledalcev in glamurozno, dobro znano voditeljico, ki spodbuja tekmovalce v kičasto osvetljenem studiu.

Vendar pa sodelujoči niso vedeli, da v bistvu sodelujejo v poskusu, ki naj bi pokazal, ali jih lahko televizija pripravi do dejanj, ki presegajo vsako mejo in mero, in ki jih je mogoče primerjati z grozotami nacistične Nemčije.

Igra je preprosta: tekmovalec zastavlja vprašanja drugemu tekmovalcu in kaznuje napačne odgovore z električnimi šoki napetosti do 460 voltov – tudi, ko žrtev na kolenih prosi za milost – vse, dokler ne utihne in celo “umre”.

In rezultat?

64 tekmovalcev je šlo do konca in svojo žrtev trpinčilo z maksimalnimi šoki napetosti 460 voltov, dokler ni le-ta »umrla«. Od 80 tekmovalcev jih je samo 16 odklonilo sodelovanje in v znak protesta zapustilo prizorišče igre.

Tekmovalci niso vedeli, da je trpinčena žrtev, ki tuli in se na tleh zvija od bolečin, v bistvu igralec, in so se uklonili navodilom voditeljice in zahtevam gledalcev v studiu, ki so glasno skandirali: »Kazen!«, in ki so bili prav tako prepričani, da je igra resnična.

Ekipa, ki je sodelovala pri snemanju dokumentarca za drugi program francoske televizije, je bila zgrožena, ko se je pokazalo, da je kar 81 odstotkov od 80 udeležencev ubogalo sadistične ukaze moderatorke: preprosto se niso znali zoperstaviti ukazom. Sodelovanju so se sicer upirali in so voditeljico skušali prepričati, naj jim dovoli odnehati, vendar so na koncu vseeno popustili.

Ena od udeleženk je kasneje v intervjuju razkrila, da je sodelovala pri mučenju kljub temu, da je vedela, da so bili njeni stari starši kot Židje žrtve nacističnega pregona.

»Kot otrok sem se spraševala, zakaj so [nacisti] to počeli. Le kako so mogli slediti takim ukazom? In tu sem se znašla v položaju, ko sem jim sledila sama.«

Če se ne zavedajo, da so žrtve manipulacije, tako gledalci kot udeleženci resnično mislijo, da se mora predstava nadaljevati – za vsako ceno.

»Skrbelo me je za tekmovalca [ki sem ga mučil],« je povedal drug udeleženec. »Vendar nisem hotel pokvariti oddaje.«

Poskus je potekal po vzorcu znane študije na univerzi Yale v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je uporabila podobne metode, da bi proučila, kako je mogoče ubogljive državljane pripraviti do sodelovanja pri masivnih pobojih.

Manipulacija je bila prisotna od samega začetka

Nekateri opazovalci so skeptični do manipulativnega odnosa do sodelujočih, ki so morali podpisati pogodbo, da bodo sledili navodilom moderatorke. Manipulacija je bila torej prisotna od samega začetka.

Udeleženci so bili uklonljivi – toda tu gre za več kot ubogljivost: tu je pritisk gledalcev, pritisk televizijskih kamer.

Namen televizije ni in nikoli ni bil, da gledalce zabava ali jih izobražuje, pač pa da z njimi manipulira, jih oblikuje in programira.

In prav to je bil vseskozi namen dokumentarca: prikazati manipulativno moč televizije.

Po besedah psihologa Jean-Leona Beauvoisa so bili udeleženci v pesti avtoritete, ki jo predstavlja televizija:

"Ko se televizija odloči zlorabiti svojo moč, lahko naredi s komerkoli, kar hoče. Njena moč je naravnost zastrašujoča."

Nevidni mož za zaveso

V lutkovni predstavi gledalci nikoli ne vidijo osebe oz. oseb, katerih roke se skrivajo v notranjosti lutk ali vlečejo niti, na katere so pritrjene marionete in s tem nadzirajo vsak njihov gib. To bi namreč pokvarilo predstavo.

Otroci vedo, da lutke niso resnične. Njihovi starši tudi. Toda predstava je zabavna.

Malokdo opazi, da so resničnostne oddaje na televiziji, ki gledalce na videz zabavajo, v resnici pa jih oblikujejo in programirajo, pravzaprav lutkovne predstave. "Zabavljači", ki vlečejo niti, imajo na ta način prednost pred udeleženci in gledalci, ki svojo nevednost drago plačajo – razen seveda, če se zbudijo in se zavejo, da so žrtve manipulacije. Do takrat pa tako gledalci kot udeleženci resnično mislijo, da se mora predstava nadaljevati – za vsako ceno.

Seveda ne gre samo za resničnostne oddaje. Manipulacija je prisotna vsepovsod, v vsakem trenutku: od samega izbora oddaj pa do (zavajajočih) reklam, »novic« in drugih »informativnih vsebin«, do filmov in športa. Namen televizije ni in nikoli ni bil, da gledalce zabava ali jih izobražuje, pač pa da z njimi manipulira, jih oblikuje in programira. In to počne z naravnost zavidljivo uspešnostjo. Od rekordno visokih davkov, ki jih na svojih ramenih nosijo žrtve, do neobvladljive ravni državnega dolga, naraščajoče brezposelnosti, nenehnega zviševanja delovne dobe in zniževanja ravni zdravstvenega in socialnega varstva, do vedno bolj onesnaženega okolja, nezdrave hrane in življenjskih navad in posledično vedno bolj bolnega in apatičnega prebivalstva – vse kaže na velikanski uspeh iluzije. In kot da to še ne bi bilo dovolj, za povrhu še dodatno plačujemo za ta »privilegij« v obliki obveznega RTV prispevka!

Seveda pa morajo lutkarji vseskozi paziti, da javnost ne spregleda, da so njihove roke tiste, ki vlečejo niti.

Brezbrižnost do trpljenja drugih in brezobzirno stremljenje k uresničitvi lastnih ciljev po načelu »cilj opravičuje sredstva« je mentaliteta, ki nam jo skuša na vsak način vcepiti korporatistična država.

Kakšna bi bila naša družba, če bi vsak državljan razumel, kako mu lažejo, ga zastrupljajo in z njim manipulirajo iz dneva v dan?

Spoznati moramo, da je treba obstoječmu, skorumpiranemu sistemu narediti konec. Kako? Tako, da mu odrečemo sodelovanje v njem. Če samo rečemo »ne« in izstopimo iz tega načina življenja, se bo sistem sesul sam od sebe – skupaj s tistimi, ki ga propagirajo.

Kot piše Chris Hedges v svojem članku Zero Point of Systemic Collapse:

“[...] To, da se elita vedno bolj poslužuje uporabe sile, da bi ohranila nadzor, nikakor ne pomeni, da je odpor nesmiseln. Dejanja odpora so moralna dejanja. Dejanja odpora se rodijo, ko ljudje, ki imajo povezavo z vestjo, razumejo moralno nujnost tega, da se je treba postaviti po robu sistemom zlorabe in despotizma. Odpor je nujen – pa ne zato, ker bi bil učinkovit, ampak zato, ker je tako prav. Tisti, ki kot prvi začnejo izvajati dejanja odpora, so vedno maloštevilčni in vzbujajo prezir v tistih, ki svojo strahopetnost skrivajo za svojim cinizmom. Toda odpor, ne glede na to, kako obroben, predstavlja življenje v svetu, ki se utaplja v smrti. Gre za najvišje dejanje vere, najvišjo obliko duhovnosti, in je edino, kar ohranja upanje.”

Kot je zapisal filozof Theodor Adorno, je preokupacija človeka z osebnimi skrbmi in njegova nesposobnost, da bi se poistovetil z drugimi, nedvomno najpomembnejši psihološki faktor, ki je v takorekoč civilizirani družbi omogočil vzpon fašizma, grozote holokavsta in nenazadnje razrast korporatizma, katerega žrtve in priče smo prav mi, tukaj in zdaj.

Prav to, kaj morajo ljudje storiti, da dejansko "uspejo", je tisto, kar pogojuje razcvet patologije [psihopatije].

Brezbrižnost do trpljenja drugih in brezobzirno stremljenje k uresničitvi lastnih ciljev po načelu »cilj opravičuje sredstva« je mentaliteta, ki nam jo skuša na vsak način vcepiti korporatistična država. Na vsakem koraku z ustrahovanjem, hedonizmom in z zlorabo tehnologije zatira vest in s tem človečnost.

Moramo se boriti proti mehanizmom dominantne psihopatske kulture, pa tudi če samo tako, da vztrajamo pri majhnih, celo neznatnih dejanjih človečnosti.

Moramo se upreti skušnjavi, ki nam prigovarja, naj se umaknemo vase in ignoriramo krutost pred domačim pragom. Ta majhna, pogosto nezaznavna dejanja odpora, ohranjajo upanje.

Ta odpor, sposobnost, reči »ne«, je tisto, kar skušajo iz nas izbrisati psihopatske sile na oblasti.

Dokler smo se pripravljeni upreti tem silam, obstaja upanje, če že ne za nas, pa vsaj za tiste, ki bodo prišli za nami.

Dokler se upiramo tem silam, ostajamo živi. In to je edina zmaga, ki je v tem trenutku uresničljiva.

Prvič objavljeno: pomlad 2010

Zadnjič spremenjeno: 30-07-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh