SELEKTIVNA SLEPOTA: Analiza DNK in prehrana – niti približno še nismo tako daleč

Ko je 26. junija 2000 ameriški predsednik Bill Clinton oznanil, da je znanstvenikom uspelo izdelati prvi osnutek človeškega genoma, je izjavil, da bo to »revolucioniralo diagnostiko, preventivo in zdravljenje večine, če ne vseh človeških bolezni«. Toda v nasprotju s pričakovanji, deset let kasneje genetiki še vedno ne vedo, kje naj iščejo vzroke za običajne bolezni. Analiza človeške DNK se je izkazala za eno največjih razočaranj preteklega desetletja.

Kljub temu se podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstnimi storitvami – analizo DNK v zdravstvene ali shujševalne namene – množijo kot gobe po dežju, tudi v Sloveniji. Toda kaj pravzaprav ponujajo in kako uporabne so podane informacije in priporočila?

Preiskava podjetij, ki se ukvarjajo s prodajo genetskih testov potrošnikom, ki jo je izvedel ameriški vladni urad za odgovornost GAO, je v svojem poročilu ugotovil, da problematičnost zavajajočih rezultatov testov še povečujejo zavajajoče trženje in druge vprašljive prakse (Misleading Test Results Are Further Complicated by Deceptive Marketing and Other Questionable Practices). Različna podjetja so na podlagi istih vzorcev prišla do različnih zaključkov glede potencialnih tveganj in nagnjenosti k določenim boleznim. Tudi napovedi v zvezi za nadarjenost pri posamičnih športih na podlagi analize DNK so se izkazale za povsem zmotne. Med preiskavo je GAO naletel na več primerov zavajajočega trženja, na primer glede tega, da lahko zgolj na podlagi DNK (brez testov, ki bi ugotovili trenutno stanje organizma) natančno opredelijo posameznikove dnevne potrebe po vitaminih in mineralih, za kar seveda ni nobene znanstvene podlage.

Zaključek?

Niti približno nismo še tako daleč, da bi lahko podajali kolikor toliko natančno razlago analize DNK, kaj šele, da bi na tej podlagi lahko dajali zanesljiva priporočila.

Ne samo, da znanstveniki za zelo malo genov vedo, kaj počno; tudi pri tistih, kjer se zaključki zdijo nedvoumni, je uporabnost priporočil, ki jih na podlagi nekaj deset ugotovljenih prisotnih genov od 30,000 podajajo ponudniki analize DNK, izrazito omejena.

Mnoge bolezni so rezultat interakcije med več različnimi geni, pa tudi ob dani genetski predispoziciji se sprožijo šele pod vplivom zunanjih dejavnikov.

Eden vidnejših primerov omejene uporabnosti genoma v zdravstvene namene so napovedi tveganja srčnih bolezni na podlagi DNK. Za 101 od genetskih različic, ki so statistično povezane s srčnimi boleznimi v različnih študijah z uporabo analize DNK, se je izkazalo, da niso igrale nobene vloge pri predvidevanju tveganja za razvoj bolezni pri 19,000 ženskah, ki so jih spremljali 12 let.

Ker je bila doslej povezava z razvojem kateregakoli bolezenskega stanja ugotovljena za manj kot za desetino celotnega človeškega genoma, je praktično nemogoče natančno opredeliti, katera komponenta bolezni je gensko pogojena.

(Pre)malo znanja je nevarna reč.

Glava v pesku

Te informacije so na voljo že kar nekaj let in tudi v času pisanja tega prispevka (poleti 2010) nismo nič bližje temu, da bi lahko na podlagi analize nekaj deset genov (in brez vsakršnega upoštevanja vplivov epigenetskega programiranja na delovanje teh genov) kolikor toliko zanesljivo napovedovali dejanske možnosti za razvoj neke bolezni. Glede na to bi si človek mislil, da bodo podjetja, ki ponujajo analizo DNK, opozorila potencialne stranke na to, da so njihove storitve uporabne kvečjemu kot dodatna informacija, kot nadgradnja, nikakor pa ne kot temelj načina prehrane in življenja, ki naj bi posamezniku pomagal do optimalnega zdravja, počutja in telesne teže. Konec koncev je lahko vsakomur, ki dobi v roke na podlagi analize DNK izdelan prehranski »vodnik«, že na prvi pogled popolnoma jasno, da je plačal zelo veliko za nekaj, kar ima zelo omejeno uporabno vrednost.

Toda v praksi se dogaja ravno nasprotno: vedno bolj glasne so trditve teh ponudnikov o tem, kako prav njihova analiza DNK daje vse odgovore na vsa vprašanja.

Človek dobi vtis, da se vsem dokazom navkljub njenih pomanjkljivosti sploh ne zavedajo.

Kako je to mogoče?

Problemi niso rešljivi na ravni zavesti, ki jih je ustvarila

Ali so lahko ljudje res tako neumni, da niti ne opazijo, da so neumni?

Ta sindrom je v sociologiji znan kot Dunning-Krugerjev efekt: stanje, v katerem naša nesposobnost onesposobi našo sposobnost, da bi prepoznali lastno nesposobnost.

V medicini je Dunning-Krugerjev efekt znan kot anosognozija:

Anosognozija je stanje, v katerem se oseba, ki trpi za določeno vrsto invalidnosti, te invalidnosti ne zaveda ali zanika njen obstoj.

Z drugimi besedami: kadar sta vaše znanje ali strokovnost nepopolna, se tega v resnici ne zavedate.

Problems cannot be solved at the same level of awareness that created them. – Albert Einstein

Ko gre za prepoznavanje lastnega neznanja, je človekova zavest precej nizka.

Neznane neznanke

Neznane neznanke so tveganja, za katera ne vemo, da obstajajo.

Koncept izvira iz sveta tehničnega projektiranja. Neznane neznanke se pojavljajo na dveh različnih ravneh. Najprej je tu raven potencialnih problemov in možnost (stopnja tveganja), da se nek problem dejansko razvije. Mnoge stvari v življenju vsebujejo predvidljive negotovosti – tako imenovane “znane neznanke”. Kakor znane neznanke predstavljajo vir potencialnih težav, pa že dejstvo, da jih poznamo in smo nanje lahko pozorni, pomeni, da se nanje lahko pripravimo, se proti njim zavarujemo in se jim tako pogosto uspešno izognemo. Na drugi strani pa predstavljajo neznana tveganja težave, za katera se ljudje ne zavedajo, da obstajajo.

There are things we know we know about terrorism. There are things we know we don’t know. And there are things that are unknown unknowns. We don’t know that we don’t know. – Donald Rumsfeld

Neznane neznanke nastopajo ne samo na ravni problema, ampak tudi na ravni rešitve. Pogosto na primer najdemo sprejemljive rešitve, ki pa niso nujno najboljše možne rešitve.

Zakaj?

Zato, ker se ne zavedamo, da obstajajo boljše rešitve.

In posledice slepote za boljše rešitve?

Povprečni detektiv ne opazi dokazov, ki bi ga lahko pripeljali do pravega zločinca.

Povprečni zdravnik se ne zaveda možnih diagnoz ali načinov zdravljenja, ki jih ne pozna ali ki mu ne pridejo na misel.

Svetovalec za prehrano, ki na podlagi nekaj deset genov od 30,000 nekomu samozavestno priporoča n.pr. povečano uživanje nekega živila, se ne zaveda možnosti, da morda prisotnost nekega drugega gena (ki v njegovi analizi ni upoštevan) ali privzeta izraznost (epigenomski program, ki določa način delovanja) teh genov (ker v dani analizi prav tako ni upoštevano) ali trenutno stanje organizma (ki ga analiza DNK prav tako ignorira) negira ustreznost njegovega priporočila.

Znana neznanka je znano vprašanje, na katerega nimamo odgovora. Pri neznanih neznankah pa ne vemo niti tega, katera vprašanja moramo zastaviti, kaj šele, da bi poznali odgovore nanje.

When we thought we had all the answers, suddenly all the questons changed. – Mario Benedetti

Neznane neznanke bi lahko opisali kot okoliščine, ki so tako zelo odmaknjene od naše izkustvene sfere, da so nam popolnoma nepredstavljive.

Kako prepoznate inteligentno osebo? Resnično inteligentna oseba ve, da obstajajo stvari, ki jih ne ve, in stvari, za katere ne ve, da jih ne ve.

Vsak pristop, ki predpostavlja, da podaja vse odgovore na vsa vprašanja, in ne dopušča prostora za možnost neomejene nadgradnje, ima zelo omejeno območje uporabnosti.

Mnogi konvencionalno usmerjeni strokovnjaki na vseh področjih zanikajo obstoj neznanih neznank, kar je definitiven simptom anosognozije: nevidne pomanjkljivosti, invalidnosti, ki je pri sebi ni mogoče niti prepoznati niti dojeti.

Ali se bo to kdaj spremenilo? Sodeč po viru, ki podaja definicijo te bolezni, je to malo verjetno.

»Zdrava« prehrana: komu verjeti?

Stanje dvoma je neprijetno, toda stanje absolutne gotovosti je smešno. – Voltaire

Kot inženir imam vtis, da gre pri anosognoziji za jemanje stvari iz konteksta oziroma za obravnavo posamičnih podsistemov tako, kot da bi bili samostojni in neodvisni drug od drugega, in ne del neke celote, v kateri imajo vsak svojo vlogo.

Jasen primer tega na področju zdravja in prehrane je na primer selektivna genialnost številnih dobronamernih specialistov (posameznikov ali ekip), ki vsak zase, neodvisno drug od drugega, razvijajo lastne, pogosto nasprotujoče si različice smernic in priporočil glede tega, kaj je »zdrava« prehrana. Njihova osredotočenost na selektivno promocijo lastnih stališč in popolno neupoštevanje tistega dela in odkritij drugih, ki kažejo, da njihove najljubše zamisli morda le ne dajejo niti dokončnih odgovorov na znana vprašanja, kaj šele, da bi zajele vsa možna vprašanja, jim preprečuje, da bi spoznali, da so vsak odkrili le delček mozaika, in se posvetili temu, kakšno vlogo ima njihov konkreten prispevek v celotni sliki. Sama se kar ne morem načuditi popolni odsotnosti logike in zdrave pameti tako ozkomiselnega in nesmiselnega pristopa in obnašanja sicer genialnih znanstvenikov in strokovnjakov na svojih področjih.

Zdi se, da gre za potrebo po čaščenju in slavi, kar nas pripelje do mita, ki pravi, da življenje in evolucija temelji na borbi za obstanek. V svetu, ki je nasedel temu mitu, to neizogibno pomeni, da se bije nenehen boj za to, kdo bo alfa samec, pri čemer tisti, ki se potegujejo za ta status, zanemarijo potrebe ljudi, ki naj bi jim pravzaprav služili. Gre za sebično zadovoljevanje zgolj lastnih interesov namesto za zadovoljevanje lastnih interesov preko zadovoljevanja interesov celotne družbe.

Prepričanje v lastno vsevednost in odklanjanje zamisli, ki so zrasle na kakšnem drugem zelniku, blokira vaš osebni razvoj, zmanjšuje obseg in vrednost vaših spoznanj, ter upočasnjuje razvoj človeštva.

Na ta način omejite samega sebe in si zaprete možnost, da bi vaše delo postalo del nečesa večjega, vedno popolnejšega, in vendar nikoli dokončanega. Na ta način sebe in vse nas prikrajšate za spoznanja drugih in za sinergetske učinke, ki nastanejo z združevanjem posamičnih delčkov v smiselno celoto. Vse to zavira in omejuje rast zavesti, kar praktično zagotavlja nemoten nadaljnji obstoj in lagodno življenje nevidnih krvosesov na vaš, se pravi, naš račun.

Osnovno gibalo evolucije ni tekmovalnost, ampak sodelovanje, torej simbioza in sinergija. Razlika je kot noč in dan. Če naj se človeštvo razvija še naprej, moramo ljudje nehati tekmovati med sabo in začeti prepoznavati našo povezanost in sovisnost.

Morda pa gre samo za to, da sem kot inženir v primerjavi z večino v boljšem položaju, da prepoznam in razumem dejstvo, da optimizacija posamičnih podsistemov zelo redko pomeni optimalno delovanje sistema kot celote.

Na drugi strani pa lahko s sintezo – se pravi, s pravilno kombinacijo izbranih lastnosti in sposobnosti (glede na njihovo uporabnost v kontekstu višjega cilja) ne nujno popolnih posamičnih podsistemov – dosežemo neverjetne sinergetske učinke in ustvarimo sistem, ki je veliko več kot zgolj vsota posamičnih podsistemov.

Vse bolj ugotavljam, da velika večina metod, pristopov in priporočil glede »zdrave« prehrane in »zdravega« življenjskega sloga, vključno z analizo DNK, spada v anosognostični realm omejene uporabnosti, kar njihovim uporabnikom povzroča nemalo težav:

Gre namreč za podsisteme, ki jih je treba šele združiti v smiselno celoto.

Nutrigenomični profil kot sinteza podsistemov

Strinjam se z Einsteinom, da življenje ni naključen proces.

Vesolje, v katerem živim, je polno neizčrpnih skrivnosti.

Imam to srečo, da pripadam bitjem, ki jim je usojeno, da nenehno širijo svojo zavest, svojo sposobnost dojemanja in doumevanja.

Ob tem sprejemam kot zelo verjetno, da vesolja, njegovega delovanja, izvora in namena nikoli ne bom v celoti razumela. Da po vsej verjetnosti nikoli ne bom imela odgovorov na vsa vprašanja. Da po vsej verjetnosti nikoli ne bom poznala vseh vprašanj.

Toda za razliko od tistih, ki na tem konkretnem področju trpijo za anosognozijo, in so se odločili, da življenje preživijo z glavo v pesku, me spoznanje, da po vsej verjetnosti nobeni stvari nikoli ne bom prišla do dna, v bistvu razveseljuje. Vedno me bodo čakala nova odkritja, nove uganke.

Kot nekdo, ki je hodil po žerjavici, iz lastnih izkušenj vem, da obstajajo stanja, v katerih je »nemogoče« mogoče. In da so, dokler je človek živ, praktično vsa stanja – tako bolezenska kot zdrava – reverzibilna. Pa čeprav trenutna družbeno veljavna prepričanja narekujejo drugače.

The only true wisdom is to know that you know nothing. – Socrates

Zato vedno in povsod pazim, da nisem o ničemer preveč prepričana.

Da pri nobeni stvari ne delam dokončnih zaključkov, zlasti, kadar imam na voljo zelo omejeno količino znanih podatkov, zato pa zelo veliko znanih – in neznanih – neznank.

Da se zavedam, da je človeška sposobnost celovitega doumevanja tako na ravni nižjega kot tudi višjega smisla česarkoli in kogarkoli, pa če se še tako trudimo, v resnici precej klavrna.

Da imamo ljudje zelo velike omejitve že pri tem, kaj lahko neposredno vidimo, slišimo, vohamo, okusimo in otipamo. Da naše intelektualne sposobnosti, s pomočjo katerih razvozlavamo smisel podatkov, ki jih zaznavamo iz okolja, pravzaprav niso nič posebnega. Kaj šele, da bi se lahko pohvalili s kakšnimi velikimi sposobnostmi, ko gre za opredeljevanje znanih in neznanih neznank, za katere je sicer vsaj meni jasno, da obstajajo, a jih (še) nisem sposobna niti formulirati, kaj šele upoštevati.

Trudim se, vedno in povsod gledati na stvari kar se da celovito. Iskati sinergije in prepoznavati priložnosti in tveganja, ki jih ti sinergetski učinki prinašajo. To mi namreč omogoča, da po svojih najboljših močeh s pridom izkoriščam tako okrepljeno negativno kot okrepljeno pozitivno delovanje v smislu doseganja mojih ciljev, po načelu WIN/WIN, kjer je rešitev vestna – se pravi, koristna in blagodejna za vse, in ne samo za nekatere.

Predvsem pa si prizadevam, da bi na tisto, kar velja za »nedoumljivo«, gledala kot na »neznano«. S tem namreč dopuščam možnost razvoja tudi moje zavesti in ne zgolj mojih intelektualnih sposobnosti.

“There's only one corner of the universe you can be certain of improving, and that's your own self. So you have to begin there, not outside, not on other people. That comes afterward, when you've worked on your own corner.” - Aldous Huxley

Zato sem zelo pozorna, da svoj sistem posamezniku prilagojene prehrane, nutrigenomični profil, razvijam in nenehno izpopolnjujem, in da vanj vključujem vse meni dostopne modrosti, do katerih so pred mano že prišli ali šele bodo prišli drugi.

Prav zato je nutrigenomični profil zasnovan na zdravi osnovi, ki služi kot trden temelj za vedno nove in nove nadgradnje, ki jih prinašajo vedno nova in nova – lastna in tuja – spoznanja.

Prvič objavljeno: 04-08-2010

Zadnjič spremenjeno: 28-07-2013

Ključne besede:



Nazaj na vrh